Mali princ

V medijih

KDOR HOČE VIDETI, MORA GLEDATI S SRCEM
Mali princ v Primorskem dramskem gledališču: bo mit hit?
Zdi se, da je že sam Mali princ oziroma njegov avtor, neustrašni pilot in avanturist ter za nekatere nikoli odrasel otrok, Antoine de Saint-Exupéry na neki način zapečatil svojo zemeljsko (vizualno) usodo. Njegove besede, ko se po letu dni bivanja na zemlji odloči, da bo odšel nazaj na svoj planet (»Zelo daleč je. Ne morem vzeti telesa s seboj. Pretežko je.«) skoraj preroško poveličujejo svojo moč, nam Zemljanom pa kot opomin in v razmislek pustijo le njegovo podobo.
Zato se zdi vsaka adaptacija tega znamenitega besedila, pa naj gre za animirani film, film ali gledališko predstavo, svojevrsten poskus ponovnega združevanja »izgubljenih« besed, od katerih vsaka zadene delček zemeljskega bistva in bivanja, ki gledano skozi nedolžne otroške oči, postane še bolj resnično (tragično), ter telesa, tiste neizogibne materije, ki resničnosti podeljuje smisel.
Novogoriška uprizoritev Malega princa je združila oboje – besede in telo. Še več, s preprosto in neizumetničeno sceno je ustvarila vtis neskončnosti vesolja, s pomočjo pisane kostumografije pa je neskončnost dobila tiste prepotrebne meje, ki gledalcu omogočajo, da se v gledališču počuti domače. Obenem pa ustvarjajo končen prostor, v katerem pride do izraza tudi Exupéryjev način pripovedovanja.
Popotovanje Malega princa iz planeta na planet, na Zemljo in spet nazaj na njegov planet, k svoji ljubljeni vrtnici, je v novogoriški predstavi razdrobljeno v serijo pasaž. Vendar ta duhovita prinčeva srečevanja z domišljavci, lastniki zvezd, pijanci … vseskozi ohranjajo stik z zgodbo in potrebno napetost. Ob tem velja omeniti še vmesne songe Milana Jesiha, ki pa kljub svoji nagajivosti in razigranosti zaradi malček »zaspane« glasbe niso prišli toliko do izraza. Oziroma malo manj resno: Mali princ v izvedbi Primorskega dramskega gledališča se je gledal, deloval in dišal kot slastna veriga pečenic, ki sta jih režiser Jaša Jamnik in dramaturginja Tea Rogelj zaradi simetrije tu in tam skrajšala, v njihove konce pa se je od časa do časa in verjetno povsem nenamerno zapičila kakšna bolj robata špila. Torej, popoln gurmanski užitek.
Kaj pa igralci? Če so nekateri v Exupéryju videli nikoli odraslega mladeniča in o tem popisali cele gore papirja, je to pač njihova stvar. Če pa bi ta trenutek pod nebesnim svodom ljube nam domovine iskali nekoga oziroma nekatere, ki bi jim lahko brez pretencioznosti in sramu pripeli oznako nikoli odraslega mladeniča, so to gotovo Iztok Mlakar (Mali princ), Nevenka Sedlar, Stane Leban in Peter Musevski (vsi so odigrali kar nekaj likov, ki jih Mali princ srečuje na svoji poti). Toliko izvirne otroške pronicljivosti, nedolžnosti in čudenja (Iztok Mlakar) ter nenadkriljive humornosti, duhovitosti in izvirnih igralskih rešitev (drugi) bi pač lahko pripisali le otrokom. Izjema je le Tone Šolar v vlogi pripovedovalca, v značilni Exupéryjevi pilotski uniformi, ki pa so mu že tako ali tako tisti, ki v pripovedovalcu vidijo avtorja, pripisali večno mladeništvo.
Za konec nam ostane samo še odgovor na vprašanje, ali je predstava Mali princ namenjena samo otrokom ali jo morajo, pod nujno, videti tudi odrasli? Takole je: predstava je narejena predvsem za otroško občinstvo. Torej, otroci. Po drugi strani pa besedilo skozi otroške oči odpira pogled na svet, ki bi ga morali poznati, če že ne videti, tudi odrasli. Torej, tudi odrasli. Dvainpetdeset let po skrivnostnem Exupéryjevem izginotju – bo mit postal hit?
Roman Repnik, Dnevnik, 19. 9. 1995.