Mati / Madre

Mati / Madre nam pripoveduje zgodbo o sinu in njegovi materi kmetici, ki je padla v vodnjak. Je padla zaradi nepazljivosti? Norosti? Izbire? Ne gre za dialog, temveč za diptih, sestavljen iz dveh monologov – on jo kar naprej krega in hiti iskati orodje, vitla in vzvode, železne cevi in škripec, »tehnologijo«, da bi jo potegnil ven; ona pa na dnu, v breznu tega vodnjaka, ki se zdi neskončen, priznava, da ne čuti strahu, da ji ni neprijetno.

Iz te opustošene pokrajine se izrisuje alegorija Matere Zemlje, ki je vse bolj zastrupljena, ter moreča vizija »tehnologije«, ki namesto da bi človeštvu tiho pomagala, postaja arogantna in uničujoča sila, sposobna razrušiti tisočletna ravnovesja. V prepletu besedila, v katerem se izmenjujeta italijanščina in narečje iz Emilije-Romanje, vznikneta dve figuri, ki nihata med surovo resničnostjo našega časa in simboli grozeče, nepredvidljive prihodnosti – kot bi bila vzeta iz kakšne orientalske pravljice.

Trije umetniki z nezamenljivim slogom so se združili pri ustvarjanju predstave Mati / Madre, igralka in avtorica Ermanna Montanari, slikar in ilustrator Stefano Ricci ter skladatelj in solo kontrabasist Daniele Roccato. Na podlagi dramskega besedila, ki ga je napisal Marco Martinelli, se gibljejo po odru in prepletejo Riccijeve sanjske risbe v živo z magmatskimi vokalnimi zvoki Ermanne Montanari, ki daje glas tako Sinu kot Materi, ter s sladkimi, a rezkimi toni Roccatovega kontrabasa.

Predstava je v italijanščini in narečju iz Emilije-Romanje. 

Ima slovenske nadnapise.

Traja eno uro.

Producent Albe/Ravenna Teatro v sodelovanju s Primavera dei Teatri

Avtorji in izvajalci: Ermanna Montanari, Stefano Ricci, Daniele Roccato

Avtor scenske pesnitve: Marco Martinelli

Oblikovalec zvoka: Marco Olivieri

Oblikovalec luči: Luca Pagliano

Video: Fagio

Oblikovalci scenskih elementov: tehnična ekipa Teatro delle Albe (Alessandro Pippo Bonoli, Fabio Ceroni, Fagio, Enrico Isola, Danilo Maniscalco, Dennis Masotti, Luca Pagliano)

Kostumi: A.N.G.E.L.O., vintage trgovina z oblačili

Vodja produkcije: Silvia Pagliano

Organizatorka in promotorka: Francesca Venturi

Oblikovalec grafične podobe: Stefano Ricci

O USTVARJALCIH

 Ermanna Montanari, igralka, avtorica in scenografka, je soustanoviteljica in umetniška direktorica gledališča Teatro delle Albe (1983) skupaj z Marcom Martinellijem. Zaradi svojega izjemnega raziskovanja vokalne umetnosti, ki so mu posvečeni številni eseji in publikacije, je prejela številna priznanja, med njimi sedem nagrad Ubu, nagrado Golden Laurel, nagrado Lo straniero »V spomin Carmelu Beneju« in nagrado Eleonora Duse.

Stefano Ricci, ilustrator in risar, sodeluje s časopisi in založništvom v Italiji in tujini ter je avtor projektov, ki so bili izbrani za ADI 2000 in za prestižno nagrado Compasso d’Oro 2001. Razstavljal je v javnih prostorih, galerijah in na festivalih po vsem svetu. Poučuje na ÉESI Angoulêmev Franciji, na Akademiji lepih umetnosti v Bologni v Italiji in na univerzi D.A.M.S. v Vidmu in Gorici. Deluje na področju gledališča, plesa in filma.

Daniele Roccato, solo kontrabasist in skladatelj, je s svojimi deli nastopal na najprestižnejših festivalih in koncertnih odrih po svetu. Zanj so skladali nekateri najpomembnejši skladatelji druge polovice 20. stoletja. Dejaven je tudi na področju plesa in gledališča. Snemal je za glasbene založbe ECM, Wergo in Sony.

Marco Martinelli, dramatik in režiser, je prejel številna priznanja, med drugim sedem nagrad Ubu, nagrado Hystrio in Golden Laurel. Njegova besedila so prevedena, objavljena in uprizorjena v desetih jezikih ter izbrana za projekta Fabulamundi in IPP Italian & American Playwrights Project.

BESEDA USTVARJALCEV

Ermanna Montanari, igralka

»Postal boš kot jaz,« je vsako noč govorila, ko mi je okoli pasu ovijala pas svojega predpasnika, ko se je vrnila s polja. Vedno je mrmrala isto besedno zvezo v ritmu, ki je spominjal na psalm: »Tako bo zlo ostalo daleč od tebe.«

Ampak jaz nisem želel postati kot ona – bila je stara, imela je velike, hrapave roke in njihov dotik mi je pogosto vzbujal srh. Ljudje so govorili, da je čarovnica, ker se je pogovarjala z mrtvimi. Trpela je zaradi tega, ker je bila živa, in vodnjak, nad katerim je vihala svoje dolge mokre lase, se je zdel kot kraj, kjer je lahko bila tisto, kar drugače ni mogla biti. Včasih me je dvignila s tal, da bi pogledal na dno vodnjaka: »Vidíš? Tam spodaj je nebo.«

Ampak to ni bila resnica. Nebesa tam spodaj niso obstajala, le velikanska tema, gluha odmevajoča praznina, ki je pogoltnila hrup naših glasov, ko sva stala na robu. »Od ust do ust,« to je bil znak, da začneva moliti rožni venec v latinščini ali izmišljenem jeziku, saj Nora – tako ji je bilo ime – ni znala italijanščine, narečje pa je govorila narobe, kadar ni želela, da bi jo razumeli.

Toda jaz sem jo razumel, pa čeprav nisem želel – kot da bi neka radioaktivna energija prehajala vame. Kaj je babica iskala v vodnjakih? Morda tisto, kar jaz iščem v glasu, kar Daniele išče v glasbi, kar Stefano lovi v risbah. Vodnjak je kakor magnet – naravno je, da te vleče k sebi.

Daniele Roccato, kontrabasist in avtor glasbe

 Občutek, da sem pozabil nekaj bistvenega, me spremlja že vse življenje. Že kot otrok sem sedel na kavču, gledal predmete, ponavljal njihova imena, a mi nikoli ni uspelo povezati besede s stvarjo. Spominjam se svojih prvih poskusov, kako bi izkušnje prenesel v prihodnost – poskušal sem jih opisati čim bolj natančno. Vendar nič, besede so ostale zgolj besede, zmeda pa se je le še stopnjevala.

Kljub temu sem bil prepričan, da so odrasli že našli rešitev in da bom sčasoma tudi jaz razumel. Potem pa, po dolgih letih, sem ugotovil, da zmeda ne izgine – le da nihče ne govori o njej. Tako postane nelagodje del vsakdanjega življenja, kot enakomerno ozadje, ki se ga sčasoma ne opazi več, kot nadležen hrup, ki ga potisnemo nekam na obrobje zaznave.

Šele ko ta hrup za trenutek utihne, se zaveš njegove prisotnosti. Kot da bi rekli: »Za onesnažen planet so potrebni onesnaženi umi. Za povzročanje trpljenja so potrebni trpeči umi.«

Martinelli nam ponuja nekakšen zemljevid za vrnitev v »deželo zrcal«. Kot pravi ta mati: »Ko greš mimo, kaj je lahko pomembnejše od mojih lilij?« Da, kaj je pomembnejše od tega trenutka? To je vse, kar imamo, kar smo kdaj imeli in kar bomo kdaj imeli. Pot je preprosta, a da bi jo prehodili – če si sposodimo besede Lao Tseja – potrebujemo subtilno intuicijo.

Stefano Ricci, ilustrator

Ena od štirih kač, ki so prezimovale v temeljih naše hiše, je zamenjala kožo. Najdem jo pred vrati, ki vodijo na vrt. Dolga je sto petindvajset centimetrov. Je tanka in prosojna kot zatisnjena veka. Preobraziti se, poskusiti se znova roditi z vsako preizkušnjo, vsak dan znova.

Ko sem prvič risal v živo z glasbenikom, sem ga komaj poznal. Hitoshi Kojo je igral na različne majhne instrumente: ukulele, otroške igrače … na preprogi, ki je bila posejana s predmeti, kot drobnimi spremljevalci njegove glasbe. Jaz sem risal na majhni mizi poleg njega. Ne spomnim se zvoka, spomnim se le, da mi je bil všeč. Tisto noč sem začel risati in zapisovati stavke, kratke pogovore s prijateljem Danielejem, ki je bil mrtev že pet let. Iskreno povedano, nekaj časa nisem več mislil nanj. A ko sem se prepustil zvokom, sem se znašel nekje drugje – risbe niso bile kot tiste, ki sem jih ustvaril prej. In tega trenutka ne bom nikoli pozabil.

Risanje v živo pri predstavi Mati / Madre je zame možnost, da se na nov način vrnem k tisti izkušnji – skozi besede Marca, glas Ermanna, glasbo Danieleja. Trije izjemni umetniki. Z njimi lahko delim to edinstveno priložnost poslušanja in poskusim narisati tisto, česar ni več – ali česar še ni.