Molči in bodi lepa

V medijih

FRUSTRIRANI FEMINIZEM

»Hočem nasprotno možnost vsemu, kar je moško,« pravi ena od treh žensk, protagonistk v igri, ki jo je kot svojo peto letošnjo premiero (v sredo, 1. aprila) uprizorilo Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice. »Jaz sem ženska in nižja od moškega,« pravi druga. – Med tema dvema skrajnima »izjavama« je zapisana izpoved frustriranega feminizma, ki se v »igri v šestih prizorih« sodobnega angleškega dramatika Davida Harea, v prevodu Gregorja Modra naslovljeni »Molči in bodi lepa«, oglaša kot komisarsko programatični in bojeviti kvazirevolucionarni feminizem (izpoveduje ga Joanne v interpretaciji Mire Lampe-Vujičić); kot muka navidez hladne, pol maskulinizirane, pol lezbične in hkrati močnim rokam moškega vdajajoče se šolske ravnateljice Ann (Dragice Kokot-Šolar) ter kot čutna igra erotičnemu draženju in utvaram predajajoče se Elise (Metka Franko). (V nemi končni sceni je kot deklica nastopila Valentina Vidmar).
David Hare, čigar igra je v izvirniku naslovljena »Slag«, kar angleško-slovenski slovar prevaja kot »žlindra«, »lava«, seveda ne zapisuje zgolj drastičnih odtenkov frustriranega feminizma. Skozi upodabljanje erotične stiske v tem svetu brez moškega in skozi izrekanje programatičnega feminizma kot dveh skrajnosti, med katerima je razpeto brezupno življenje treh učiteljic neke privatne dekliške šole na angleškem podeželju, hoče govoriti o absurdnem svetu in življenju. Igra, ki jo je pred dvanajstimi leti objavil takrat komaj 22-letni avtor, se močno opira na tradicijo teatra absurda, predstavlja pa v tem bogatem dramskem opusu nedvomno eno šibkejših, prej obnavljajočih kot pa inovativnih besedil. Uprizoritev Hareove igre (pod naslovom »Sranje« so jo že januarja 1975. leta uprizorili v okviru Študijskega odra ljubljanske igralske akademije) potemtakem ne bogati repertoarne podobe letošnje gledališke sezone.
S Hareovo igro se je na odru Primorskega dramskega gledališča spopadel režiser Marjan Bevk. V veliko pomoč kompozicijsko opuščenega podstrešja in kostumografinje Marije Vidau z izborom kostumov, ki so dopolnjevali zamisel o ropotarnici človekovega sveta. Ob sceni in kostumih so plastično-groteskno-absurdno podobo novogoriške uprizoritve Hareove igre oblikovali še odrska luč, frizure in maska.
Nedvomno skrbno pripravljena (lektor Srečko Fišer, mini song Ivan Mignozzi), z veliko truda in s posluhom za teatralično oblikovana predstava, katere ustvarjalci so si prizadevali dati besedilu kar najbolj polno odrsko podobo. V celoti gledano pa je to vendarle gledališki večer, ki bo ugasnil hkrati s spominom na šibko, vseskozi nasilno konstruirano, problemsko neizostreno besedilo.
Jernej Novak, Dnevnik, 6. 4. 1981.