Ne krop ne voda

V medijih

OSTRI ROBOVI MLAČNEGA ŽIVLJENJA
Franz Xaver Kroetz – Ne krop ne voda

Sodobni nemški dramatik Kroetz slovenskemu in tudi posebej celjskemu občinstvu ni neznan. Njegovo igro »Moška zadeva« je uprizorilo celjsko gledališče že 1976. Neorealizem ali kar neonaturalizem, ki je bil značilen za »Moško zadevo«, je povsem enako izrazit tudi v igri, ki jo je v prevodu Lada Kralja januarja 1985 uprizorilo novogoriško gledališče. Avtorju gre za nekako sociološko sliko sodobne družbe, oziroma točneje nemškega delavstva. Analiza poteka preko osnovne družbene celice: enega zakonskega para v »Moški zadevi«, dveh zakonskih parov v pričujoči igri.
Povprečna vsakdanjost, drobne družinske in službene brige sprva ne obetajo dramatičnih zapletov. Veliko kolesje sveta pa začne drobiti tudi osebe naše igre. Predvsem sta občutljivejša za udarce moška, kar potrjuje že večkrat potrjevano resnico, kateri spol je močnejši. Edgarja melje spreminjanje (posodabljanje) delovnega procesa, čemur se ne uspe (ne more, noče) prilagoditi. Hermana pa vznemirjajo bolj družbeni aspekti, obramba delavčevih pravic glede na kapitaliste, medtem ko modernizacijo proizvodnje sprejema. Na koncu igre oba obvisita v praznem, medtem ko sta njuni ženi trdneje zasidrani: Ema, Edgarjeva žena, v svojem trgovskem poslu, Helga, Hermanova žena, v vneto gojenem malem družinskem krogu. Glede na medsebojne odnose dvojic pa je nemško družbeno ozadje navsezadnje nepomembno in je zadeva lahko ravno tako aktualna pri nas in za nas.
Režiser Eduard Miler je postavil v vseh sestavinah trdno in zanesljivo predstavo, katere vrednosti vidim v intenzivnem in naravnem vzdušju, izdelanih detajlih in premišljenem stopnjevanju napetosti. Delno so motili večkratni premori zaradi premikov pohištva. Morda bi bilo to rešljivo, če bi rekviziti obstajali na sceni sočasno, saj jih ni bilo preveč.
Scena in kostumografija Jerneje Jambrek sta pričarali okolje nižjega srednjega razreda, kamor že sodi delavstvo v »družbi blaginje«. Simbolno funkcijo je imel akvarij, saj so osebe igre približno tako utesnjene v svoj mali prostor kot ribe v svoj. Zaključni prizor je to primerjavo bivanja rib in ljudi dosledno potrdil. Vsekakor je scena močno prispevala k učinkovitosti predstave.
Kvartet igralcev je opravil svoje delo zelo dobro. Mira Lampe-Vujičić je občutljivo izpeljala svojo Helgo od vdane žene in pridne gospodinje, ki se prizadevno podreja možu, do upirajočega se in osamosvajajočega se bitja, ki hoče potrditi tudi lastno veljavo. Teja Glažar kot Ema je bila tipična poslovna ženska, ki premišlja o trgovini tudi doma. V svoji samostojnosti je samozavestna, tedaj pravo nasprotje Helge. Vendar proti koncu kljub svojemu egoizmu pokaže čustveno skrb za svojega v depresijah se opotekajočega moža. Bine Matoh kot Herman je podal lik prizadevnega in aktivnega delavca in patriarhalnega zakonskega moža, ki pa se ob krhanju službenih in domačih razmerij znajde tudi sam v brezizhodnem položaju. Janez Starina je kot Edgar izdelal eno svojih najboljših vlog. Od prvotnega samozadovoljnega uravnovešenega moškega je niansirano prešel k živčno razrvanemu in psihično zgubljenemu človeku.
Predstava je tehten dosežek novogoriškega gledališča.
Andrijan Lah, Novi tednik, Celje, 10. 10. 1985.