Nenavadna prigoda

V medijih

Tokratna uprizoritev sicer manj znanega Goldonijevega dela, ki pokaže, kako hčerka pretenta očeta, medtem ko si on daje opravka z ženitnim posredovanjem (in torej krojenjem življenj drugih), pravzaprav sledi avtorjevim besedam. Še več, v sodelovanju z dramaturgom Dejanom Spasićem se režiser h Goldoniju obrača s historično obliko, ki jo nadeva (v ženskih oziroma moških ravnanjih in odnosih poudarjeni) postavitvi njegove tridejanke. Komedijo tudi sam razdeli (ne nujno po črki dejanj) na tri dele, ki se polagoma odvijejo na treh nekoliko različnih prostorih. Scenograf Miha Knific priskrbi stebrastim sobanam meščanske hiše monumentalnost, prostorsko pa jih spreminja z vnosom posameznih, k odličnosti vse bolj težečih elementov. Tudi kostumografija Nadje Bedjanič poudari razkošje, s katerim se ponaša premožni družbeni sloj, pri tem pa je pozorna še na komičnost, ki jo lahko določeni deli noše proizvedejo (denimo lasulja, ki ob snetju pokaže na manj »privlačen« videz). Pri sledenju takšnim in podobnim načinom, kako vzbuditi smeh, se zraven vpisujejo še ptičje čivkajoče in druge ilustrativno-komentirajoče glasbene podlage Mirka Vuksanovića. Sicer pa ton celote vpelje že dodani uvodni prizor z nesrečnim, v ljubezni družbeno oviranim poročnikom, ki bi brez ženske prepričanosti o ugodnejšem izidu najraje kar odšel. Odločilno je torej poudarjanje, ujetje oseb pod nekakšno povečevalno steklo, ki naj naredi (še) vidnejše njihove pretkanosti in slabosti (ob čemer svojo vlogo odigra v dramsko strukturo že vpisani užitek ob prepoznavanju zmote). Pri tem prihajajo do izraza igralske interpretacije, nekatere bolj detajlno dodelane, druge manj natančno izpeljane. Kot nekakšna voditeljica igre nastopi prebrisana, zato tudi vseskozi razumska hči Marjute Slamič. Njena izigrana prijateljica Costanza je v podobi, ki ji jo da Helena Peršuh, že v sami pojavi, niansirani obrazni mimiki, s katero se izrazno močno odziva na dogajanje, smešna ženska figura. Na drugi strani je tu s »trapo« ozmerjana, sicer za svojim prav trdno stoječa služabnica Ane Facchini, ki se zmerljivkam lahko naposled sama smeje. Zato pa se ob prevari ustnice povesijo očetu, v vlogi katerega skuša Bine Matoh najbolj sebi v veselje uresničiti zamišljeni ženitveni scenarij - in si prisluži posmeh Costanzinega očeta (Jože Hrovat), predstavljenega predvsem kot njegovega tekmeca na družbeni lestvici. Blaž Valič kot v celoti manj izrazit poročnik in Danijel Malalan kot njegov sluga v paru nastopita tudi v nazorno prikazanem prizoru učenja. Enem od tistih, ki daje v današnjem pogledu na Goldonija tudi ob določenih družbeno-kulturnih poudarkih (z mestoma komičnim učinkovanjem) odraz celoti.
Ana Perne, Dnevnik, 5.10.2009

Goldonijeva komedija, napisana pred 250 leti, bojda po resnični zgodbi, smeši samovšečneže, ki se vpletajo v tuja življenja, slej ko prej pa se pri tem zapletejo v lastno zanko. Zgodba je zgovorno enostavna. Hčerka pretenta očeta, potem ko se on zanjo in vsenaokrog trudi z ženitnim posredovanjem. Torej Nenavadna prigoda v prevodu Gašperja Maleja in tokrat duhovito posodobljeni režiji Luke Martina Škofa, v kateri energično blesti sedmerica igralcev.
Mojca Dumančič, TV Slovenija, 5. 10. 2009

Tokrat je komedijo, izpeljano iz »povsem resničnega dogodka v nekem holandskem mestu«, na novo duhovito in okretno poslovenil Gašper Malej, za slikovito ter značajsko izostreno uprizoritev v enem zamahu brez prekinitve pa je ob dramaturški pomoči Dejana Spasića in Tee Rogelj ter lektorskem sodelovanju Arka poskrbel režiser Luka Martin Škof.
/…/
Za stilizirano prizorišče, v katerem je združil razkošje simetrije in iluzionizma izbranega umetnostnozgodovinskega obdobja s teatralno prevaro (v duhoviti igri protagonistov so posmehljivo razkrite lažne iluzionistične »globine« prizorišča ali peresna teža »marmornih« stebrov in je celo blasfemično »preluknjana« znamenita Rembrandtova Nočna straža) ter na katerem je klasična komedijska kosa, kot sta postelja in leseni potovalni kovček, v sklepnem prizoru zamenjal z mizo za biljard in sedeži v obliki šahovskih figur na stilizirani talni šahovnici, je poskrbel scenograf Miha Knific. Za barvno in po krojih razkošne kostume, ki so prispevali k zgodovinski, socialni in značajski umestitvi oseb, pa kostumografinja Nadja Bedjanič. Osvetlitve, ki so se v nekaterih prizorih navdihovale ob mehkih in žlahtnih slikarskih podobah, je zasnoval Samo Oblokar. Časovno in slogovno historizirano, a vendar sodobno glasbeno opremo je prispeval Mirko Vuksanović, mestoma marionetiziran in privzgojeno preciozen odrski gib pa Tanja Skok.
Nosilno vlogo premožnosti in meščanskemu ugledu ustrezno samozavestnega trgovca in očeta Filiberta je prepričljivo v številnih odtenkih zmotnega zaupanja ter najglobljem pretresu ozaveščevalnega prepoznanja odigral Bine Matoh. Njegovo bistroumno radoživo in naravno hčer Giannino, ki je v igri za ljubezen svojega življenja pripravljena kdaj zatajiti iskreno razmerje z očetom ter tvegati zvestobo izvoljenca, je temperamentno in scela oživila Marjuta Slamič. Njeno bolj umetelno kultivirano in rahločutno domnevno možitveno tekmico Costanzo, v resnici pa neprostovoljno vabo v Gianninini pasti za očeta, je s krhko salonsko precioznostjo in maloumnostjo bogato okrasila Helena Peršuh. Značilni plebejski ženitni par radožive Gianninine služkinje Marianne in poročnikovega sluge Gaskonja sta polnokrvno oživila Ana Facchini in Danijel Malalan, precej cagavega, nesamostojnega, vodljivega in prilagodljivega francoskega poročnika Cotterieja pa je utelesil sloki in robati Blaž Valič. Carinskega uradnika Riccarda in Costanzinega očeta je sumljivi pridobitniški preteklosti primerno meščansko »napihnil« Jože Hrovat.
Slavko Pezdir, Delo, 6.10.2009

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je premierno uprizorilo Nenavadno prigodo, ki jo je reformator italijanske komedije Carlo Goldoni napisal leta 1760, tik preden je za vedno odšel iz Benetk v Pariz. Režiser Luka Martin Škof je z odlično igralsko zasedbo ter duhovito odrsko postavitvijo ustvaril iskrivo predstavo, v kateri besedilo karakterne komedije zazveni sveže. Sodoben poudarek Nenavadni prigodi v prevodu Gašperja Maleja so prispevali še scenograf Miha Knific, kostumografka Nadja Bedjanič in avtor glasbe Mirko Vuksanović.
Novogoriška Nenavadna prigoda ne deluje prav nič zaprašeno. Prav nasprotno. Klasične elemente Goldonijeve komedije, predhodnice meščanske drame, je režiser Luka Martin Škof spretno prepletel s poudarki sodobnosti. Na množico Goldonijevih karakterjev, ki se v odnose zapletejo zaradi ljubezni, strasti in volje po moči, gleda režiser z duhovito distanco. Poudarek dejstvu, da si usodo krojijo sami prav zaradi svojih značajskih posebnosti, pa daje scena šahovnica, obdana s stebri v perspektivični iluziji. Ta navidezno zaprt gledališki prostor in vtis, da je dogajanje na odru realno, Škof neprestano razblinja ter omogoča gledalcu, da z oddaljenega pogleda spremlja igrivi razvoj dogodkov, ki jih žene poželenje, in se ob tem neizmerno zabava. Nenavadna prigoda, ki jo je Goldoni napisal v svojem zrelem obdobju, je režiserju ponudila tudi številne možnosti oblikovanja kompleksnih karakterjev in njihovih odnosov. Bogatega nizozemskega trgovca, samoljubnega Filiberta, ki se razpet med ljubezen do hčerke in željo po obvladovanju vsega in vseh, ujame v lastno past, je izostril Bine Matoh. Samozavestno Giannino, njegovo hčer, ki naredi vse, da bi lahko bila s tistim, ki ga ljubi, energično igra Marjuta Slamič. Neverjetno nerodnega, zaljubljenega poročnika Cotterieja, ki ga razganja strast, igrivo upodablja Blaž Valič. Barbiko s pridihom 18. stoletja, Costanzo, izigrano Cotteriejevo zaljubljenko, s pravo mero ironije igra Helena Peršuh. Costanzinega očeta Riccarda, ki na koncu slavi zmagoslavje nad Filibertom, je oblikoval Jože Hrovat, strastna, prebrisana služkinja Marianna je Ana Facchini, Gaskonja, poročnikov sluga in impotentni ljubimec pa Danijel Malalan. Za novogoriško Nenavadno prigodo, v kateri je ženska tako kot v drugih Goldonijevih delih močan in zmagovit lik, lahko rečemo še, da gre za predstavo v ritmu allegro con brio.
Lea Širok, RA Slovenija, 3. 10. 2009