Neskončni šteti dnevi

V medijih

Skubičevo delo Neskončni šteti dnevi je angažirana drama. Skozi zgodbe na robu živečih posameznikov razkriva odtujenost in frustracije, ki jih producira neoliberalno kapitalistična družba. Problemi protagonistov ostajajo nevidni. Preveč so resnični, da bi postali del zaigranega malomeščanskega glamurja medijske stvarnosti. Edina njihova socialna mreža je zanikrn bar na družbeni periferiji, kjer se tudi zgodi upor. Dolgotrajno brezposelni delavec Matjaž, odlični Primož Pirnat, se odloči stopiti iz anonimnosti. Talci revolucije z roba postanejo redni gostje lokala, kjer kot natakarica dela Matjaževa punca Neža, ki jo je s široko paleto čustvenih stanj odigrala Marjeta Slamič. Preprosta, neizobražena ženska je skozi različne izgovore predvsem objekt spolnega poželenja vseh moških.
Lea Širok, Radio Koper, 7. 2. 2009

Drugače kot avtorjevo besedilo v dveh dejanjih in 19 prizorih, ki se konča z odrešilno »odločno akcijo varnostnih organov« in pogubnimi posledicami obojestranskega nasilja, pa se gledališka uprizoritev režiserja Matjaža Latina (tudi izbiralca glasbe) in dramaturginje Martine Mrhar konča prej in interpretacijsko povsem odprto. /…/
Za stilizirano realistično prizorišče konfekcijskega kafetarsko-pivsko-kadilskega pajzla ob hipermarketu, s pogledom skozi prosojne zavese na cestni promet (v prvem delu) ter na sprehajanje potrošnikov z nakupovalnimi vozički (v drugem), so poskrbeli scenografka Mojca Kocbek Vimos, avtor videa Nejc Saje in oblikovalec luči Samo Oblokar, za splošni pogovorni jezik z generacijskimi in žargonskimi primesmi ter njegovo izreko lektor Srečko Fišer ter za časovno, socialno in značajsko pomenljivo kostumografijo Tanja Zorn Grželj.
Med protagonisti moramo v prvi vrsti pohvaliti nosilni par Marjute Slamič in Primoža Pirnata v vlogah domiselne in nadvse sporočilne Skubičeve variacije na Linhartova Nežko in Matička. Nekdanja znanilca meščanske revolucije v današnjem času groteskno zaživita kot značilna predstavnika sodobnega delavstva, oropanega socialnega in vse bolj tudi človeškega dostojanstva. Njuna ljubezen je iskrena, preprosta, krhka in nežna, a tudi boleče nasilna kot posledica Matjaževe nesposobnosti človeške komunikacije v skrajni socialni in bivanjski stiski ter njegovega ekstravertiranega oddajanja obupnega krika »Na pomoč!« v obliki samopogubnega terorističnega nasilja. Realistično stilizirane in ponekod ironično zmehčane podobe standardnih »bifejskih rastlin« ter nedolžnih talcev samorastniške teroristične akcije so prispevali Jože Hrovat kot tudi po upokojitvi s pozitivnim »pedagoškim erosom« radodarni Ata, Mira Lampe Vujičič kot nekoliko »preddelavsko« privzdignjena in do bezniškega okolja prezirljiva Mamka, Vojko Belšak kot v Nežo bolestno zaljubljeni Invalid »s potrebami«, Maja Poljanec kot iz nekdanje spremljevalke mis napol priučena novinarka zasebne Face TV Petra ter Blaž Valič kot od nje parazitsko odvisni »večni« Študent slikarstva.
Slavko Pezdir, Delo, 10. 2. 2009

Krstna postavitev nasploh uprizoritveno skrbno obdela Skubičevo besedilo, pri čemer učinkujoče izpeljanemu prikazu neodziva okolice predhodno priključi še dodatno členjen in zato toliko bolj izpostavljen polaščevalski odnos gostov do natakarice. Zanimivost tega »objekta« podkrepi zdaj kot televizijski šov (s pritiklinami astroloških znamenj) predstavljen Nežin videoportret. /…/ uprizoritev, ki se odloči za odigranje v enem zamahu in spremembo med dejanjema spretno reši s scenografskim (Mojca Kocbek Vimos) zasukom, je, čeprav v atmosferski gradnji drugega dela malce obtiči, dovolj tekoča, predvsem pa karakterno izčiščena. K temu prispevajo lektorsko vodstvo Srečka Fišerja in kostumografija Tanje Zorn Grželj ter seveda igralske interpretacije: Marjute Slamič kot naivne (ljubezenske) žrtve Neže, Primoža Pirnata kot življenjsko razočaranje v nasilje pretvarjajočega Matjaža, Jožeta Hrovata kot dobrodušnega Ata, Mire Lampe Vujičić kot nergaške Mamke, Vojka Belšaka kot zanemarjenega Invalida, Maje Poljanec kot novinarsko amaterske Petre in Blaža Valiča kot zbadljivega večnega Študenta
Ana Perne, Dnevnik, 12. 2. 2009

Krstna uprizoritev Skubičevih Neskončnih štetih dnevov (2006) prihaja v pravem trenutku. Ne samo zaradi svetovne finančne krize, ki vse bolj prazni žepe in srca ljudi, ampak predvsem zaradi opozarjanja na nasilno žilo, ki utripa v družbi in grozi, da se bo vsak čas razpočila in do grla zalila svoje individualizirane državljane. Terorizem je postal največja grožnja, ker se lahko zgodi kadarkoli in kjerkoli ter prizadene kogarkoli. /…/ Prvo dejanje drame … deluje kot študija primera, realistični zapis družbenega stanja /…/. Preslikava realnosti deluje predvsem komično. Drugo dejanje opravi s smešnicami in med dramske protagoniste takoj zareže opravičeno-neopravičljivo nasilje Protagonisti so družbeni tipi, značilni predstavniki svojega deprivilegiranega razreda. /…/ Ocena: 4
Ana Ivanič, Indirekt, 14. 2. 2009


Predstavo je premierna publika tudi zaradi uglajene režijske in igralske interpretacije nagradila z dolgotrajnim odobravajočim ploskanjem. Vidno zadovoljen s predstavo je bil tudi prisotni avtor /…/. Matjaž Latin je, ob dramaturški razčlenitvi Martine Mrhar, režijski čopič namočil v povsem realistično deziluzijo /…/.
Matjaža, pri katerem se redki nežni trenutki zmeraj bolj umikajo pred grobimi nevrotično nasilnimi izpadi, je plastično in dovršeno zniansiral Primož Pirnat. Nežo, ranljivo dekle, ki jo dogodki iz začetne naivne vere v sočloveka vodijo v trdo realnost in v temni jutrišnji dan, dobro dekle, ki si ga skušajo ostali vsak po svoje »prilaščati«, je z iskrenostjo, bogatim čustvenim razponom in včasih prav dramatičnim navdihom imenitno izoblikovala Marjuta Slamič. Svojsko figuro invalida, ki mu priklenjenost na voziček ni ovira za spolne pohotnosti, je tudi z učinkovito mimiko in gestikulacijo ustvaril Vojko Belšak. Dovršen lik upokojenega profesorja biologije, ki bi iz iste nagnjenosti rad pomagal Neži, je izdelal Jože Hrovat, ki je imel za študij vloge na razpolago prav malo časa, saj je v predstavo vskočil namesto obolelega Bineta Matoha. Mamko, upokojeno uradnico, ki v mladi Neži vidi tekmico in izgubljeno dušo, in bi rada zahajala v kakšen bolj fin lokal, je z zrelostjo igralskega znanja odigrala Mira Lampe Vujičić. Faliranega umetnika, še zaverovanega v svoje umetniške zmožnosti, je poosebil Blaž Valič, Maja Poljanec pa je bila novinarka z neizpolnjenimi ambicijami in lezbičnimi težnjami. Ta slovenski mikrokozmos, ki naj bi bil odraz splošne ukleščenosti današnjega človeka v neizprosen družbeni sistem, je odlično predstavil Matjaž Latin, ki se namenoma ni spuščal v reinterpretacije Skubičevega teksta, ampak ga je postregel takšnega, kakršen je, realističen, oster, brez iluzij, ki pač ne sodijo v današnji zmedeni čas.
Iva Koršič, Novi glas, 19. 2. 2009