Nona

V medijih

KO NONA POJÉ DRUŽINO

Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice končuje jubilejno 40. sezono z uprizoritvijo igre sodobnega argentinskega dramatika in scenarista Roberta M. Cossa (1943) Nona (La Nona, 1977). Igro je prevedel Igor Lampret, ki je tudi dramaturg uprizoritve v režiji gostujočega argentinskega režiserja Osvalda Boneta (1918).
Nona govori o stoletni materi, babici in prababici, po primorsko noni. Ta vsak dan zaužije znatne količine hrane in s svojo ješčostjo povzroči propad družine, ki jo preživlja njen vnuk, skromni lastnik stojnice in tržni prodajalec Carmelo.
V prvem dejanju spremljamo duhovit zaplet v krogu družine: nonin apetit je že presegel denarne zmogljivosti skromnega gospodinjstva in Carmelovemu bratu, »družinskemu geniju« Chichu, delomrznežu, ki cele dneve prelenari v domnevnem komponiranju tržno uspešnega tanga, grozi, da bo moral prijeti za delo. Zaspani genij nemudoma pokaže neskončno domiselnost in neizmerno energijo; breme skuša prenesti na nonina ramena, saj je njena ješčost razlog za družinske težave. Med rešitvami, ki jih Chicho predlaga, se zdi še najprimernejša zamisel, da nono omožijo z dvajset let mlajšim trafikantom don Franciscom. Iznajdljivi Chicho z nekaj prevare tudi uresniči poroko.
V drugem dejanju avtor stopnjuje dogajanje – z območja družinske komedije prenese igro na raven prispodobe. Ta naj bi s sredstvi gledališča absurda – najbližji zgled je Ionesco – govorila o svetu, ki za lastno ohranitev uničuje, dobesedno požira vse okoli sebe. Gostujoči režiser prestopa iz območja družinske komedije v prispodobno igro štirih razsežnosti ni izpeljal. Predstavo je sicer vodil natančno, zlasti skrbno je sledil avtorjevi zamisli postopnega praznjenja prostora kot značilnemu postopku gledališča absurda, premalo pozornosti pa je v tem prehodu posvetil vodenju igralcev, preoblikovanju samega načina igranja, prestopu iz »psihološko« veristično oblikovanih oseb v bolj mehanične, depsihologizirane odrske like. V njegovi režiji predvsem ni dovolj razvidno, da nona skozi dejanja drugih članov družine nenehno širi svoje samoohranitvene, v resnici pa uničevalske energije na vse okoli sebe. Gledamo problemsko ne dovolj izostreno, slej ko prej bizarno igro o groteskni »veliki mami« in njenih naivno prostodušnih žrtvah.
Stane Leban (k. g.) je ustvaril imenitno figuro none, ravno prav komične in srhljive. Niti za hip ni zdrsnil v karikturo, natančno je izrisal mimiko nenehnega použivanja hrane ter nonino samoumevno dominantno vlogo v družini, hkrati pa je dovolj sugestivno – pač v mejah ohlapnosti te uprizoritve – nakazal simbolični pomen tega lika; ta je režijsko ustrezno poudarjen šele v končnem prizoru, ko nona ostane sama sredi sveta, ki ga je pojedla, izničila. V prvem dejanju je duhovito igriv lik oblikoval Branko Ličen: v njegovem Chicu se zabavno pretaka ta lenobna južnjaška kri in neizčrpna iznajdljivost rojenega delomrzneža, ki mu panični strah pred delom da krila, izzove do absurda stopnjevano domišljijo, preračunljivo domiselnost in bujno zgovornost. Barbara Babič je Marti dala poteze sprenevedavega dekleta, poudarila je lenobno brezbrižnost in odpor do revščine, iz katere beži. Jože Hrovat je kot Carmelo v prvem dejanju duhovito delil vloge zaskrbljenega poglavarja družine z nemočjo obupanca, ki se zateka k prevaram delomrzneža Chicha. Mira Lampe-Vujičić je Carmelovo ženo Mario igrala z uravnoteženim humorjem in zaskrbljenostjo nad prihodnostjo družine, s potlačeno jezo in z očitno izraženim negodovanjem nad ješčo, drobnih tatvinah, prevar in ukan zmožno nono. Teja Glažar je oblikovala skromno in blago, v odrekanju in tihem samožrtvovanju postarano, slabotno nonino hčer Anyulo. Tone Šolar je v liku don Francisca premalo izostril poteze poželjivega in lakomnega starca.
Sceno je oblikoval Marko Kravos, kostume Meta Sever, z glasbo je predstavo opremil Jorge Valcarcel, luč pa je oblikoval Samo Oblokar. Lektor uprizoritve je Srečo Fišer.
Jernej Novak, Slovenec, 12. 6. 1996.