Nora Gregor – skriti kontinent spomina / il continente nascosto della memoria / ein verborgener Kontinent der Erinnerung

V medijih

Zgodbo o migracijah in življenjski poti danes manj znane nemško govoreče Goričanke, ki se je po razpadu Avstro-Ogrske, ko je Gorica pripadla Italiji, preselila v Gradec, naredila kariero lahkotnejše igralke na Dunaju in v Berlinu in od tam, z manj uspešnim odvodom v Hollywood, pred nacisti emigrirala v Argentino, oblikuje Bričeva okoli najdene fotografije; kot Nora tudi ta najdeni in pomenljivi objekt prepotuje celotno regijo in sproži številne razplete. Tudi študijo o igralki in njeni usodi, ki je skoraj zgoščena usoda prepišne regije, Primorske – ta je sploh obsesivna tema Bričeve, od aleksandrink do bratov Rusjan in Simona Gregorčiča. V igranem in gledališkem delu, v katerem je nekaj slutenjskih in karnevalskih vrinkov, koreograf je Ivan Peternelj, uprizoritev na podlagi raziskave ter pisnih virov in pisem prikaže igralko in njeno kariero, pa tudi zagatno zvezo z aristokratom in politikom knezom Starhembergom, s katerim je imela otroka. Knez je bil nasprotnik nacizma in so tako po priključitvi Avstrije rajhu bežali; nasploh se zdi življenjska pot igralke v primežu raznih razlastitev in menjav do drugih in manjšinskih pretežno netolerantnih režimov eno samo nomadstvo in brezdomovinskost. Ob Nori Gregor Helena Peršuh bolj kot divino glamuroznost poudari njeno pretresljivo nemoč in materinsko krhkost, poudarjeno z apatridnostjo, nastopijo še militanten in surov, vojaško premočrten Dario Varga kot Starhemberg in Gorazd Jakomini kot oboroževalni industrialec Fritz Mandl, brezskrupulozni buržuj nizkih manir, pa Marjuta Slamič kot Norina aristokratska spremljevalka in Ivo Godnič kot rahlo vznesen in prismuknjen Jean Renoir ter Robert Prebil kot v delo zatopljen, na trenutke tudi človeško topel Max Reinhardt. Fotografija Nore Gregor s sinom priskrbi vzporedno in sodobno zgodbo, ki korenini v drugi vojni in je pripovedovana filmsko; raziskovalec Peter in Norin biograf z njeno pomočjo spozna svojega avstrijskega očeta, se pomiri z materjo in sprejme večznačnost preteklosti, njegova slovenskocentrična in pravičniška pozicija se zlomi in sprejme multikulturnost in mračni del – regije in lastno predzgodbo. Ta filmski del je projiciran na tri ogromne panoje, ki nekako »kubistično« razlamljajo optiko, naravo triptiha pa poudarja tudi trojezičnost; film in video je prispevek Pile Rusjan, scenografija Rene Rusjan in Boštjana Potokarja, v filmu pa ob izredno igralsko kontroliranem in nekako odljudno v pravico zadrtem Petru Harlu nastopi še Lučka Počkaj kot njegova mati ter igralci iz koprodukcijskih tržaškega in graškega gledališča. Predstava se pokloni Gregorjevi in igralstvu nasploh, naporom in odrekanjem, ki grejo zraven, obenem pa vzburka kontingent spomina prostora v primežu dveh velikih sil, germanske in latinske, ter ob stoletnici velike vojne, ki je potekala v bližini in preoblikovala to tamponsko cono, s prezrcaljenjem dveh zgodb, ene zasidrane v preteklosti in ene sodobne in temu primerno spravljive, spregovori predvsem o iskanju ljubezni, bližine, priznanja, o za Gregorjevo bolj kot ne neuspešnem iskanju.
Matej Bogataj, Delo, 1. oktobra 2014

V SNG Nova Gorica je od 25. septembra na sporedu predstava avtorice in režiserke Nede R. Bric z naslovom Nora Gregor – skriti kontinent spomina. V njej je govor o življenjski zgodbi igralke Gregorjeve, polni blišča in bede, o mestu ženske v družbi ter o njenih notranjih bojih med poslanstvi umetnice, matere in žene. Predstava v letu, ko se spominjamo 100. obletnice začetka prve svetovne vojne, govori tudi o zapletenih odnosih med tremi sosedskimi narodi in vplivu velikih družbenih sprememb, ki lahko v hipu spremenijo človekovo življenje. /…/
L. K., Demokracija, 2. oktobra 2014

Po stotrinajstih letih od njenega rojstva je dolga desetletja popolnoma pozabljeni gledališki in filmski igralki Nori Gregor (1901–1949), nemškega rodu, a rojeni in bivajoči v Gorici do začetka prve svetovne vojne, uspelo v sveži mladostni podobi, polni upanj in svetlih pričakovanj, a še bolj z otožnostjo in trpkim spoznanjem v očeh, spet stopiti na oder, osvetljen od bleščečih luči, po siju katerih je hrepenelo njeno nemirno srce. V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica je namreč v četrtek, 25. septembra 2014, novo sezono, pod drobnogledom katere je ljubezen z vsemi njenimi niansami, krstno uprizoritev doživela predstava Nora Gregor – skriti kontinent spomina. /…/ Predstava je trijezična in opremljena z nadnapisi, tako da jo zlahka spremljajo slovensko, italijansko in nemško govoreči gledalci. Skoraj cela tri dolga leta se je rojevala ta »dokumentarna fikcija«, ki si jo je, na povabilo nekdanje umetniške vodje SNG Nova Gorica, Ire Ratej, zamislila igralka in režiserka Neda R. Bric, doma iz Šempetra pri Gorici – že veliko let bivajoča v Ljubljani, a trdno navezana na primorske korenine –, sicer že zelo dobro poznana kot avtorica »primorske trilogije«. Kot je sama odkrito dejala, bi te predstave nikdar ne bilo, če bi ob sebi ne imela pomoči goriškega Kinoateljeja, še posebno Igorja Devetaka, ki se že petnajst let trudi sestaviti življenjski in ustvarjalni mozaik te očarljive igralke, ki se je rodila v začetku dvajsetega stoletja v tedanji za vse jezikovne različnosti odprti »avstrijski Nici«, na stičišču slovanskega, romanskega in germanskega sveta. Kar dva neusmiljena vojna vrtinca sta jo prisilila, da se je morala najprej oddaljiti od rodne Gorice, nato pa se celo posloviti od evropskega kontinenta, na katerem se je povzpela na sam odrski in filmski Olimp kot bleščeča igralka, ki je vse očarala s svojo nenavadno igro. V gledališko umetnost se je zagledala v Celovcu, v Gradcu ga je študijsko pobliže spoznala, potem pa se na Dunaju dobro prekalila v igralski umetnosti in tako začela blestečo kariero. V Berlin je odšla na povabilo Maxa Reinhardta, tedanjega »kralja« nemškega in evropskega gledališča, kot piše Tomaž Toporišič v svojem prispevku v trijezičnem gledališkem listu, ki je izšel ob novogoriški premieri. Pri devetnajstih letih je začela filmsko pot, ki jo je pripeljala na hollywoodska tla. Tam je nastopala s slavnimi igralskimi imeni. S temi uspešnimi umetniškimi izkušnjami se je vrnila na Dunaj, potem pa je bila med letoma 1933–1937 članica dunajskega Burgtheatra. Zaradi grozečih oblakov druge svetovne vojne je morala v izgnanstvo s svojim drugim možem – prvi je bil pianist Mitja Nikisch –, knezom Ernstom R. Starhembergom, ki je imel vidno politično vlogo na čelu avstrofašizma – le-ta se je zavzemal za neodvisnost Avstrije. Najprej je šla v Švico, nato v Pariz in tam jo je v svoj krog sprejel sloviti filmski režiser Jean Renoir. Z njim je 1. 1939 posnela film La Regle du jeu (Pravilo igre), ki so ga ob premieri napačno razumeli in je doživel popoln »fiasko«, a velja že od 50. let prejšnjega stoletja za enega izmed najboljših filmov vseh časov. Zaradi vojne vihre in Franciji se bližajočih nacističnih sil je Nora morala s sinom Heinrichom spet v izgnanstvo, tokrat v Argentino in nato v Čile. Po blišču, ki ga je bliskovito doživela v mladih letih, kot je zapisal odličen poznavalec njenega življenja in dela Igor Devetak: »Ostala je brez vsega, samo bede ni nikoli zmanjkalo. Umrla je v Santiagu de Chile 20. januarja 1949, potem ko je iz dunajskega teatra prejela še zadnje pismo, da njena vrnitev ni zaželena, saj je priletnih igralk na pretek«. V zajetnem gledališkem listu je kar nekaj tehtnih prispevkov o igralki; njeno življenje je npr. po datumih natančno opisal Igor Devetak. Življenjsko pot Nore Gregor od sonca slave do padca in pozabe smo gledalci spremljali v predstavi Nede R. Bric, ki je želela v uprizoritvi predvsem poudariti, kako človeku zgodovinski dogodki usodno preusmerijo tok življenja in kako se ob krvavih vojnih spopadih potepta nekdanje mirno sožitje med narodi. Ta bridka spoznanja je bilo jasno razbrati iz Bričeve gledališke postavitve, v katero je vlila zvrhano mero čustev, ki so prevevali razbolelo Norino dušo, pa tudi srca vseh tistih, ki so sooblikovali njeno življenjsko pot. Kot vselej si je Bričeva vzporedno z odrskim dogajanjem, v katerem nastopajo resnične osebe, zamislila še filmsko zgodbo, v kateri so osebe izmišljene, a vsebina temelji na resničnih dejstvih. V filmu, ki se odvija v današnjem času, je protagonist zamejski Slovenec, Goričan, novinar Peter Devetak (je priimek hommage Igorju Devetaku?), ki raziskuje Norino zgodbo, a hkrati sestavlja in odkriva tudi svojo. Njegova mati je Slovenka, ki ga je v rani mladosti pustila nonotom in šla za svojimi igralskimi sanjami v Rim, a se je vrnila umetniško neizpeta z razklanostjo v duši. Kot Nora tudi ona nosi v sebi posledice nekdanjih vojnih dogodkov in po njej novonastalih družbenopolitičnih okoliščin. V mladosti se je zapletla v ljubezensko vez z Nemcem in imela z njim sina, o tem pa on ni vedel nič, potem pa se je združila z Italijanom in doživela očitke lastne družine, pa tudi sina, ki sam zaradi stare fotografije pride na očetovo sled. Medtem ko se Norina zgodba na odru konča z zelo grenkim priokusom, ima film, katerega avtorica je Pila Rusjan, nekakšen »srečen« konec. Nekajkrat filmski dogodki, ki jih spremljamo na treh platnih, na katerih se vije filmska zgodba z raznih zornih kotov, nekako »nadkraljujejo« gledališko predstavo, a ne zaradi njene manjše izraznosti, saj je prikazana v bistvenih in jasnih potezah – zelo sugestiven je ples v maskah, medtem ko si na ekranu grozeče sledijo vojni prizori –, ampak zaradi močnega filmskega sporočila, ki je nam zamejcem zelo blizu, kajti take družinske situacije dvojezične zveze in vsi zapleti, ki izvirajo iz njih, so naša vsakdanja realnost. Neda R. Bric je te občutke ob imenitnih igralcih znala enkratno zliti na platno, pa tudi jih iz preteklosti priklicati na oder. Pa še nekaj ji je čudovito uspelo: z združitvijo treh gledaliških realnosti, slovenske, italijanske in nemške, ji je uspelo na krstno uprizoritev v novogoriško gledališče zvabiti vrsto Italijanov, ki bi drugače po vsej verjetnosti svojega nosu nikdar ne prinesli vanj – in primis goriškega župana Ettoreja Romolija, ki se zna slovenskih prireditev v Gorici spretno otepati, čeprav ima seveda z našimi političnimi in kulturnimi predstavniki zmeraj elegantno in prijazno besedo! Že zaradi teh zadev ima Neda R. Bric in vsi tisti, ki so ji pomagali pri uresničitvi uprizoritve Nora Gregor – skriti kontinent spomina, velike zasluge in že s tem je mnogo dosegla. Odobravajoče ploskanje premierne publike (navzoč je bil tudi avstrijski veleposlanik dr. Clemens Koja) pa priča, da je le-ta njeno delo zelo lepo sprejela. Z zapleteno osebnostjo, najprej s sijočo, potem pa krhko, globoko zagrenjeno dušo se je popolnoma spojila Helena Peršuh, ki je znala prepoznati Norina notranja čutenja in viharje ter jih posredovati gledalcem. Dario Varga je bil njen politično angažirani mož, kontroverznega značaja, knez Ernst Starhemberg, za katerega je slutiti, da je zanj Nora, čeprav oboževana in ljubljena, ostala vseeno pripadnica »nižjega sloja«. Robert Prebil je poosebil znanega filmarja Maxa Reinhardta, Marjuta Slamič je z niansiranjem različnih čustvenih odtenkov natančno prikazala lik grofice Ade Benigni, Norine zveste spremljevalke in tudi modre svetovalke. Gorazd Jakomini je natanko seciral Fritza Mandla, bogatega Juda, ki se znajde v vsaki situaciji, saj mu žvenket denarja pomeni vse. Ivan Godnič je bil genialni Jean Renoir. Osebam v filmu so svoj obraz odlično in s prodorno igro ponudili Peter Harl kot novinar Peter, ki mu v srcu kljuje želja, da bi prišel do dna Norine in lastne življenjske zgodbe, Lučka Počkaj z doživetim igralskim izrazom kot v duši razklana novinarjeva mama, Alessandro Mizzi kot njen razumevajoči mož Enzo, ki se pač kot večina Italijanov ne more naučiti slovenskega jezika, Gerhard Balluch kot preudaren novinarjev nemški sogovornik, Franz Solar v intenzivni vlogi novinarjevega očeta Franza, kateremu so tudi nekdanji zgodovinski dogodki pogojevali življenjske izbire, pa še Silvana Rabitsch v vlogi mlade natakarice. Po novogoriški premieri bo predstava Nora Gregor – skriti kontinent spomina doživela še ljubljansko (2. oktobra), v aprilu 2015 bo tržaška v Rossettijevem gledališču, nazadnje v maju 2015 pa še avstrijska v Gradcu. Tako bo Nora Gregor združila pod isto streho te nekdaj sobivajoče narodne skupnosti, med katere je brezsrčno zarezala krutost dveh vojn in jim zadala rane, ki se še niso zacelile.
Iva Koršič, Novi glas, 2. oktobra 2014

Vstopnice za premiero so bile v četrtek zvečer skrbno razdeljene, saj so se prve predstavitve želeli udeležiti marsikateri Goričan/ka in Novogoričan/ka, kajti predstava razkriva življenje najslavnejše Goričanke Nore Gregor (1901–1949), ki pa jo prebivalci obeh mest komaj poznajo. Najslavnejše Goričanke? Da, Goričanke iz nemško govoreče družine, rojene na začetku prejšnjega stoletja, prve dame dunajskega Burghteatra, igralke v številnih filmih, glavne igralke v Renoirovem filmu Pravilo igre (1939), ki sodi v sam vrh svetovne filmske dediščine. Premiere so se udeležili tudi visoki gostje, med njimi župana obeh Goric, Matej Arčon in Ettore Romoli, predsednik goriške pokrajine Enrico Gherghetta, pa dr. Clemens Koja, avstrijski veleposlanik v Sloveniji, prišli so predstavniki vseh štirih gledališč. Režiserka predstave Neda R. Bric, tudi sama igralka, sicer pa ta hip na čelu SNG Nova Gorica, je vlogo Nore Gregor zaupala Heleni Peršuh, mladega raziskovalnega novinarja pa je upodobil Peter Harl. Publika je bila nad emocionalno zgodbo in predstavo, ki je vključevala tudi filmski del, navdušena, in tako kot je bila zgodba čustveno obarvana, je bil topel in čustven in močan tudi aplavz, nekateri so vzklikali: »Bravo, bravi!!«
K. F., Primorske novice, 27. septembra 2014

Osebe gradijo zgodovino, pa tudi ta določa njihove poti v dinamičnem odnosu. Vendar objektivne zgodovinske knjige ne morejo pokazati vseh dimenzij dogodkov: utripov čustev, (ne)uresničenosti sanj in ljubezni. Zdi se, da to zgodovinsko resnico – ki se nikoli popolnoma ne odkrije, kvečjemu odstre – v svoji večrazsežnostni govorici še najbolj ujame umetnost. /…/ Režiserka in avtorica teksta je Neda R. Bric, goriškemu občinstvu znana po uspešni avtorski t. i. primorski trilogiji v dokumentarnem slogu, ki zaznamuje tudi Noro Gregor – skrili kontinent spomina. Rekonstrukcija življenjske zgodbe te igralske ikone svojega časa, ki se je rodila v nemško govoreči družini v Gorici, je sad dolgoletnih raziskav. Raziskovalec življenja Nore Gregor Igor Devetak – poleg Christine Casapicola tudi strokovni sodelavec predstave in avtor knjige o Nori Gregor iz leta 1999 – je v foyerju gledališča pripravil tudi razstavo Nora, du bist ein Engel! Kompleksna dramaturška zasnova z dvema zgodbenima linijama preplete mnogo oseb in krajev, a poteka gladko, z občutkom za detajle in ne brez suspenza. Za dramaturgijo so poskrbeli Tomaž Toporišič, Christian Mayer in Ana Kržišnik. Filmski medij (delo Pile Rusjan) v gledališkega prehaja z občutkom za teksturo podob, ki se prelevijo v ozadja odrske igre, pri čemer sodelujeta kostumografija (Nataša Recer) in scenografija (Rene Rusjan, Boštjan Potokar). Prednosti filma se oplemenitijo s prednostmi gledališča kot živega medija. Emocionalno linijo dogajanja poglobijo vpletena Norina pisma prijateljici, umetnici in intelektualki Almi Mahler. Noro – subtilno, a močno Heleno Peršuh – spremljamo v njenem blišču: sodelovanje z režisersko ikono Maxom Reinhardtom (Robert Prebil), izkušnja Holywooda, sodelovanje s slovitim filmskim režiserjem Jeanom Renoirjem (Ivan Godnič) v glavni ženski vlogi takrat neugodno sprejetega, kasneje pa legendarnega filma Pravilo igre (La Regle du jeu, 1939), ljubezenska sreča s knezom Ernstom Starhembergom (Dario Varga). Politični oblaki nad Evropo se zgostijo in ozračje potemni: spremljamo Norin beg s sinom Heinijem, za katerega ji pomaga skrbeti Starhembergova tajnica Ada Benigni (Marjuta Slamič). Pretresljivo je prikazano Norino trpljenje zaradi odsotnosti moža, hrepenenje v izgnanstvu in materialna odvisnost od Fritza Mandla (Gorazd Jakomini). Vrhunec temnine je učinkovit prizor nočne more, strukturiran iz travmatičnih drobcev. Osebe v filmskem delu so izmišljene, a se relacija njihovih življenj z Noro vzpostavi dovolj prepričljivo. /…/ Tako smo ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne na oder SNG Nova Gorica dobili predstavo, ki meje vsekakor presega, saj skoznje filtrira univerzalno človeško.
Ivana Zajc, Primorske novice, 29. septembra 2014

Nora Gregor, imenovana tudi Angel, rojena 1901 leta v takratni avstroogrski Gorici, je s svojim igralskim talentom in ljubeznijo do gledališča in filma osvajala občinstva evropskih metropol, na koncu pa je izgubila vse, od kariere do družine, domovine in nenazadnje same sebe. Pretresljivo zgodbo umetnice in avtorice je režiserka mednarodnega gledališkega projekta Neda R. Bric na oder postavila v njej lastni maniri. Združila je gledališki oder in film. Pred gledalcem se odvijata dve zgodbi, odrska in filmska, obe temelječi na resničnih dogodkih iz življenja igralke, le da je odrska izvirna izpoved Norinega življenja, filmska pa vzporedno postavljena v današnji čas. Lahko bi rekli, da se pred sopotnikom dogajanja odvija še tretja zgodba, ki pravzaprav ni zgodba, pač pa filozofski razmislek o življenju nasploh, vse obči pogled. O tem, kako slehernega od nas zaznamuje preteklost, življenje, razmišljanje in početje. Avtorica sporoča svojemu občinstvu, da včeraj kroji danes, in predvsem je potrebno vedeti kam gremo jutri. Pri tem ji v predstavi tesno ob strani z izjemno obrtno natančnostjo in razumevanjem stojijo prav vsi ustvarjalci. V prvi vrsti odlični igralci štirih gledališč z odličnimi interpretacijami, s presunljivo Heleno Peršuh v vlogi Nore Gregor. Ob njej na odru enako imenitni Dario Varga, Marjuta Slamič, Robert Prebil, Gorazd Jakomini in Ivan Godnič. V filmu pa Peter Harl, Lučka Počkaj, Alessandro Mizzi, Gerhard Balluch, Franz Solar in Silvana Rabitsch. Pri čemer filmski del predstave, ki mestoma služi tudi kot kulisa, nikakor ne posega v primat gledališkega odra. In prvovrstna glasba in luč. Predstava Nora Gregor – skriti kontinent spomina na odru SNG Nova Gorica je več kot dostojen hommage igralki in gledališču.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Koper in Radio Slovenija 1, 26. septembra 2014