Norci iz Valencije

V medijih

Na velikem odru SNG Nova Gorica so premierno uprizorili še zadnjo predstavo te sezone, komedijo Norci iz Valencije španskega avtorja Lopeja De Vege. Igro, ki prva v zgodovini španske dramatike obravnava tematiko norosti, je režirala Nenni Delmestre.
Dogajanje je zlasti s kostumsko in s scenografsko izbiro (Lina Vengoechea) pregneteno v nekakšen sodobni barok, v katerem se ljubezenske zgodbe ustvarjajo, prelamljajo in prepogibajo v luči hlinjene ali resnične norosti. Obrtno gre za izvrstno komedijo, v kateri ni prostora za cenen humor, na oder pa je postavljena s posluhom za komedijo v več dimenzijah: od ritma, koreografije in mizanscene do končnega spoja igralskih kreacij, v besedilni predlogi podanih izhodišč, scenografije in kostumografije. Poudarki, ki besedilo v izbrani maniri izstrelijo v sodobni čas, so zarisani predvsem v območju scene (modro-roza kombinacija umetnih dreves, preproge, stojala za perilo, knjig in še številnih norih-norčevsko-norčavih pripomočkov), lučnih sprememb in kostumov (živobarvnih, pristno »utrganih«), izvedbeno pa si igralci dovolijo norost in norčavost. Spoj omenjenega pomeni izpolnjen dramatikov cilj, Lope de Vega je namreč zastopal stališče, da se morajo gledalci v gledališču dobro zabavati. Glavni zdravnik, oskrbnik Pisano (Radoš Bolčina) vsakomur, ki ni družbeno prepoznavna oseba, ob prihodu v prostor umobolnice (na odru ga markira umetna modra preproga), poišče ustrezno diagnozo (norosti, odklona od normalnosti). Tako je, vse dokler se v umobolnici ne znajde prelepa Erifila (Arna Hadžialjević), slednja namreč tudi njemu zmeša glavo. Zatem se (dinamično, odličen ritem predstave) odvije vrsta komičnih situacij; pomotoma sta se namreč v instituciji znašla dva, ki vanjo v osnovi ne sodita in med njima se začne plesti ljubezenska vez. Poleg (oropane) Erifile je to še Floriano (Matija Rupel), ki se v umobolnici skriva pred oblastmi, saj naj bi zagrešil umor princa Reynera. Za mladeniča se borita še drugi dve ženski, ki začneta hliniti norost, da bi se lepotec zagledal vanju (Fedra in Laida; Medea Novak in Maja Nemec); Valerio (Blaž Valič) pa, nasprotno, blazni zaradi Erifile. Iz zbora norcev izstopata Tomas (Peter Harl) in Martin (Andrej Zalesjak), ki mestoma delujeta tudi kot Pisanovi slugi, in Žiga Udir (tudi v vlogi Reynera). Dogajanje je oplemeniteno še z nekaj duhovitimi glasbenimi vložki in s končnim spustom ladje »z neba«, na katero se vkrcajo seveda prav vsi »norci« razen doktorja - Pisana. Igralsko in gibalno je predstava enako pestra za oči kot v ostalih naštetih elementih. Radoš Bolčina oskrbnika bolnice zastavi energično in temperamentno, Matija Rupel poetičnega Floriana upodobi kot krhkega zapeljivca, Arna Hadžialjević izrazito komičnost doseže v prizoru simulirane poroke, z Medeo Novak – v uprizarjanju trmoglavosti, prav tako izrazito komično mestoma delujejo preostali »norci«. SNG Nova Gorica je za zaključek sezone izbrala delo, ki se je v kombinaciji z veščim režijskim vodstvom in s sijajno kolektivno igro oblikovalo v iskrivo, dinamično, duhovito, skratka zabavno in (dobesedno) barvito predstavo, politično in družbeno s preštevilnimi analogijami, a brez pedagoško-agitatorske politične objestnosti.
Anja Bajda, Primorske novice, 31. maja 2014

SNG Nova Gorica je jubilejno sezono (20 let gledališke hiše in 10 let nacionalnega statusa), poimenovano Različno pravično, začelo s Shakespearovim Timonom Atenskim, sklenilo pa s komedijo enega najplodovitejših španskih piscev izpred 400 let Norci iz Valencie. Avtor je dogajanje postavil za zidove ene prvih norišnic nasploh, in sicer v španski Valenciji. V njej se poleg, recimo pravih bolnikov, znajdejo tudi osebe, ki so se v zunanjem svetu zaradi različnih razlogov znašle v težavah in so za bolnišnične stene zatekle pred roko pravice. Osnova vsemu pa so ljubezenski zapetljaji; ljubezen ostaja rdeča nit vsega dogajanja. Lope De Vega namreč zavzame stališče, da je ljubezen največja med norostmi in tako v preprostih zapletih in razpletih sporoča, da je meja med normalnostjo in norostjo zelo tanka. Gledamo lahkotno, celo radostno dogajanje s srečnim koncem v zelo natančni in hkrati dovolj sproščeni režiji znane hrvaške režiserje Nenni Delmestre. Vse v izjemnem sozvočju s preprosto in funkcionalno sceno in radoživimi, nekonvencionalnimi in barvitimi kostumi Line Vengoechea. Za piko na i sta nedvomno poskrbela avtor glasbe Mirko Vuksanović in izvrstna svetloba Sama Oblokarja. Z izjemo Radoša Bolčine in Milana Vodopivca nastopajo predstavniki mlajše generacije novogoriškega ansambla, okrepljeni z gosti in priča smo odličnemu posamičnemu in skupinskemu igralskemu nastopu, nabitemu z energijo. Norci iz Valencije, ki so na Slovenskem doživeli prvo uprizoritev so dopadljiva, ušesom in očem prijetna predstava. To je z navdušenim aplavzom potrdila tudi premierska publika.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Koper in Radio Slovenija 1, 23. maja 2014

/…/ Lope de Vega (1562-1635) sodi v tako imenovano zlato špansko dobo. Pravzaprav sodi med najboljše predstavnike visoke umetniške ustvarjalnosti, ki se je najbolj bohotno razvijala od začetkov 16. skoraj do konca 17. stoletja. Izjemen je bil tako po kvaliteti kot po kvantiteti zapisanega. Preizkusil se je v vseh literarnih zvrsteh – v poeziji, prozi in predvsem v dramatiki. Z njegovimi komedijami je špansko gledališče dobilo svojo dokončno podobo: hkrati je bil ustanovitelj novega dramskega stila, njegov teoretik in najplodnejši španski oziroma svetovni dramatik vseh časov. Sam je v svojih poznih letih trdil, da je napisal 1500 del. Strokovnjaki ob tem ugotavljajo, da so v tistem času podobno kot slikarji tudi pisci imeli delavnice, v kateri so neznani avtorji pisali po navodilih znanega, ki je bil obenem podpisnik. Ne glede na točno število del (danes velja, da avtorski repertoar de Vege obsega dobrih 400 del) je bila ustvarjalnost tega avtorja res osupljiva. Tudi ob upoštevanju dejstva, da je bilo življenje tega izjemnega pisca precej burno in vse prej kot zapisano mirnemu ustvarjanju. Lope de Vega je bil namreč plemič, vojak in celo duhovnik, večkrat pa se je zapletel v finančne in ljubezenske škandale. Ljubezen oziroma želja po trdni ljubezenski zvezi je prisotna tudi v Norcih iz Valencije. V ospredju pa je – kot izdaja naslov – predvsem tema blaznosti. Ta tema je na splošno v španski književnosti 16. in 17. stoletja zelo upoštevana. Prisotna je bila tudi v splošni zavesti, saj so npr. na Iberskem polotoku v 15. stoletju začeli ustanavljati prve centre, namenjene duševnim bolnikom. In prvi je leta 1409 začel delovati prav v Valenciji. Lope de Vega je glede norišnic zavzel precej kritično stališče, saj v tej komediji dokaj neposredno namiguje, da se v norišnico zatekajo zdravi ljudje, medtem ko so norci zunaj. In še odgovorna mesta zasedajo. In odločajo, kdo je nor in kdo ni. V Norcih iz Valencije Lope de Vega ironično-komično prikazuje razne like, ki se iz najrazličnejših razlogov zatečejo v umobolnico in hlinijo norost. Najprej si Floriano v prepričanju, da je ubil plemiča Reynera, skuša zagotoviti varno zavetišče; nato lepo in bogato Erifilo oropajo in slečejo, namesto pomoči pa si »prisluži« nasilno namestitev v norišnici; in potem si še Florianov prijatelj Valerio skuša pridobiti status bolnika ... Iz pripovedi drugih pacientov se sčasoma izriše presenetljiva resnica, da niso nori tisti, ki se zdravijo, temveč tisti, ki naj bi zdravili. Komedija ne bi bila lahkotna komedija, če se ne bi srečno zaključila: namišljeni norci se vrnejo v »normalno« življenje, v zavetišče pa zaprejo bolne. Z zdravo pametjo prevlada tudi ljubezen: ob koncu si obljubo o večni zvestobi izmenja šest mladih. Trije novi pari načenjajo svojo pot. /…/
B. P. I., Primorski dnevnik, 28. maja 2014