Norčije v spalnicah

V medijih

MEGAHIT IZ NOVE GORICE?
Norčije v spalnicah – prefinjena komedija uigranega novogoriškega ansambla

Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice je z Ayckbournovo komedijo Norčije v spalnicah, ki jo je premierno uprizorilo v četrtek, 6. januarja, dokazalo, kako je mogoče z uigranim ansamblom narediti prefinjeno komedijo.
Komediograf Alan Ayckbourn je nekje zapisal, da je edini pravi namen njegovega pisanja prepričati gledalce, da je gledališče zabava, razvedrilo za kratek čas. Seveda pa se nam takoj zastavlja vprašanje, če se ob tako resnobnem tekstu, ki s svojim izkrivljenim in črnim humorjem vzbuja smeh, lahko le zabavamo. Avtor gradi svoje literarno delo na tradicionalnih komičnih vrednotah. Zanj so najpomembnejše izvirne, domiselne in prefinjene komične situacije, iz katerih nastaja celotno dogajanje na odru. Obenem pa je avtor mojster briljantnega, jasnega in jedrnatega dialoga, napolnjenega z nesentimentalnim humorjem in ostrim, na trenutke celo brutalnim tonom. V središču njegove črne farse je posameznik, nekakšen individuum brez resničnih želja, izgubljen v monotoni, dolgočasni in pokvarjeni ter prevarantsko koristoljubni družbi.
Ayckbourn je preprosto šokanten, ko se obenem osredotoči na intimno, družinsko, zaprto in notranje, istočasno pa izključi vse te elemente in prostor spalnice naredi za klavstrofobično kletko, v kateri so ujeti zakonci. Nobenega fizičnega dotika, nobene nemoralnosti, nobenih dovtipov. Vse je strogo besedno. Njegov humor ni pomemben sam na sebi, ampak predvsem zato, da pokaže resnične probleme, ki se skrivajo za na videz komično površino.
Premierska uprizoritev PDG je posebne pozornosti vredno dejanje, resničen dogodek, še zlasti spričo dejstva, da je komedija v zadnjem času, ko so v ospredju spektakelske predstave velikih odrov in svobodne gledališke produkcije, zanemarjena. Izredno igriva in edinstvena po svoji komični podobi, situacijski in karakterni, je predstava lahko izziv za zelo široko publiko.
Mojstrska režija mlade režiserke Katje Pegan se odlikuje predvsem po tem, da se obenem drži in ne drži originalnega teksta. Drži se ga povsod tam, kjer je pripovedni potek odločilen za razumevanje komedije. Ne drži pa se ga na mestih, kjer je bilo potrebno tekst aktualizirati in prirediti za uprizoritev (originalni tekst je bil napisan leta 1975). Komična rafiniranost njene režije, precizna detajlna gradnja najmanjšega premika na odru, intuitivno zasnovani očarljivi gagi, ki jih ni malo in za katerimi zaradi pomanjkanja na naših gledaliških odrih že lahko nostalgično žalujemo, predvsem pa nekakšna ženska nagajiva očarljivost, ustvari iz preprostega teksta veliko predstavo.
Sama režija pa nikakor ni dovolj za tako izdelano odrsko uprizoritev, kjer je dikcija popolna in domiselna, kjer je napetost enakomerno zgrajena skozi celotno predstavo in kjer ni mogoče najti mesta, kjer bi se gledalec dolgočasil. Igralski ansambel je še enkrat dokazal, kako fantastično je uigran in pripravljen za velike dogodke.
Igralec Stane Leban je prepričljivo upodobil vlogo Ernesta, ki predstavlja tip na videz mirnega in uravnovešenega moža, ki živi s svojo ženo Delio. Slednjo je s precej navihanosti in nenadomestljive ženske privlačnosti zaigrala Metka Franko. Njuno življenje ima dvojno podobo, saj je tisto za javnost precej pomembnejše od njunega intimnega odnosa na domu. Ob njiju se postavi najbolj naiven, vendar vehementen par, ki sta ga odigrala Mira Lampe-Vujičić in Janez Starina. Igralka Mira Lampe-Vujičić je vlogo šibke in naivne Kate dobesedno podoživela in presunljivo natančno tudi odigrala. Janez Starina pa je z edinstveno in specifično humornostjo oblikoval lik oblastniškega in avtoritativnega moža, ki pa se ravno v odločilnih trenutkih zlomi. Radoš Bolčina je s svojo mladostno norostjo in eruptivnostjo odlično predstavil razdiralnega playboya Trevorja, ki zaradi svojega ojdipovskega kompleksa in nenehnega iskanja absolutne ženske, ki je skrita v podobi njegove matere, uniči vse odnose, ki so že tako viseli na robu razpada. Njegova nezmožnost identifikacije s samim seboj je dobro vidna v mimiki, gestah in hitrih prehodih iz žalosti v veselje in iz smeha v besnenje. Igralka Nevenka Sedlar pa je ob njem prav tako uspešno upodobila kolerično in nezadovolj(e)no ženo Suzano. Nekoliko stransko, pa vendar na odru nenehno potrebno zvezo Jane in Nicka sta odigrala Dušanka Ristić s svojo nežnostjo in Iztok Mlakar, ki je s to vlogo nemočnega moža, ki v bolečinah leži v postelji, pa čeprav to samo simulira, da bi se izognil družbi, dokazal svojo izrazito sposobnost za igro namišljenega, tragičnega junaka – bolnika.
Vsemu temu je dodana okusna, domiselna, nekoliko ekstravagantna in aktualna kostumografija Lea Kulaša, preprosta, vendar učinkovito s pop artističnim kičem povezana scenografija Marjana Kravosa in odlično zastavljena zvočna kulisa tipa televizijske nadaljevanke skladatelja Mirka Vuksanovića, ki je prav idealno povezovala celoten tekst. Nenazadnje pa je potrebno omeniti tudi svetlobno kuliso ustvarjalca Sama Oblokarja, ki je s tem dodal zadnji korak k oblikovanju vzdušja za tako občutljivo predstavo, ki jo lahko imenujem, če tvegam hipotezo, megahit.
Diego de Brea, Primorske novice, 12. 1. 1994.