Obisk stare gospe

V medijih

KRITIKOV POGLED

Pravica je skazica – in kupljiva

Dürrenmattovo besedilo, ki ga je prevedla Mojca Kranjc, ima nekatere nedvomno aktualne in žanrske poudarke. Čeprav je nastalo sredi petdesetih, je v njem že mogoče videti kritiko zgodnjega potrošništva, nekatere žanrske vzorce, vzete iz klasične tragedije, na katere tudi samo opozarja s sklicevanjem na neko prejšnje razmerje med usodo, pravico, božjo vsemogočnostjo, morda tudi srhljivke, vsaj glede prepoznavanja postopnega prehajanja meščanov na 'drugo', Gospejino stran; hkrati pa kaže postopno rast nekega drugega, vzpenjajočega se in glamuroznega sveta, ki je vse kaj drugega kot ta obubožanost, recesija, beda stvari, ki so ji izpostavljeni meščani manjšega mesta Güllen.
V to se po dolgih letih vrača, in to na velika vrata in z vsem pripadajočim bliščem in kinčem, nekdanja meščanka Claire, 'Klarica', v tujini nekajkrat, še najbolj pa očitno že prvič bogato in z več moškimi zapored poročena prebivalka; njen priimek, Zachanassian, je po avtorjevih besedah zlepljen iz Zacharoff, Onassis, Gulbenkian, toliko da vemo, v katerem rangu, v kateri kremi se nahajamo, in tudi sama govori o poštenosti milijonarjev z vsem zaničevanjem; ona je nad njimi, nad njihovo kšeftarsko poštenostjo, milijarderka. Boginja in batina. Pričakajo jo na kolodvoru, kjer vehementno potegne zasilno zavoro in se izkrca pred navdušenimi in prispevke pričakujočimi meščani; izkrca s svojim številnim spremstvom in krsto, ki da jo bo morda potrebovala. Izkrca z imidžem in nobleso pred rahlo štorastimi meščani, ki so očitno že doživeli boljše čase, pri njih je Brahms skomponiral kvartet, v njihovem mestu je prespal Goethe, se jim zdi prav imenitno, zdaj pa jih še pes ne povoha – oziroma se niti ne ustavi imenitnejši vlak, samo taki bolj ofucani, upočasnjeni.
Vendar je pričakovanje meščanov, da se bo Gospa topila od sentimenta in nostalgije, da se bo spominjala svoje velike ljubavne avanture z Albertom Illom izpred vseh teh let, nekoliko pretirano. Ali le napačno, v prevelik optimizem usmerjeno; Gospa se svoje avanture, mest v okolici, kjer se je odvijala, seveda dobro, še predobro spominja, predvsem pa dejstva, da je v mladosti iz mesta pobegnila, ko so na sodnem procesu o očetovstvu njene hčerke spoznali njenega ljubimca za nič krivega. Zaradi pričanja dveh podkupljenih prič, tudi tadva sta zdaj v Gospejinem spremstvu, da sta se tudi onadva onegavila z njo in je tako zadeva vse prej kot ekskluzivna, namreč njena ljubezen, in s tem očetovstvo negotovo. Gospa je iz mesta, ki jo zdaj tako željno in obetajoče pričakuje, pravzaprav pobegnila, se ukvarjala s prostitucijo in ob smrti otroka prisegla, da se bo maščevala. Predvsem svojemu nekdanjemu ljubimcu, zdaj uglednemu meščanu Illu; svoje donatorstvo pogojuje z njegovo smrtjo, pol milijarde za njegovo smrt mestu in še pol 'po družinah', torej samim ljudem za njihove vsakodnevne potrebe. Za dvig življenjskega standarda. Za malenkosti in imidž in korak s časom, torej za nove bleščeče izdelke in produkte. In čeprav so v mestu obubožali, so ostali poštenjaki; nihče ne sprejme njene ponudbe, njihova solidarnost s trgovcem je neomajna in brezmejna, se zdi na začetku, potem pa postopno vsi vse bolj kupujejo na kredit, vnaprej zapravljajo denar, ki bo prišel šele z njegovo smrtjo. Katere prihod je tako vse bolj neogiben – sam Dürrenmatt že v drami govori o neizogibnosti usode, ki je tako značilna za tragedijo – in ga potem na srečanju v mestni hiši tudi izvedejo; vsi, kot v Umoru na Orient Ekspresu, vsa srenja sodeluje, vsa plane, vsi so krivi in vsak s tem pokriva drugega. Kapital je tisto – če vulgarno parafraziramo Dürrenmatta – kar se zgrne nad posameznika, kar povolči odnose med ljudmi, kar ljudi izločuje in jih dela kompetitivne, nesočutne, in nihče se mu ne more upreti. Ob zadostni količini denarja postane Clairičino geslo – če sem morala biti kurba, potem bom naredila iz sveta kurbišče, torej prostor brezmejne menjave in dostopnosti vsega, za dober denar – skoraj splošno prepričanje, ki se mu na koncu ne upira nihče več, obratno; vsi so nekako razočarani, da Albert ne odreši skupnosti kar sam, da si morajo sami mazati roke in vest, kolikor je še imajo.
Režiser Dušan Jovanović se ob dramaturškem prispevku Klavdije Zupan loteva besedila, ki sooča pravico in kupljivost vsega v nekem proto-potrošniškem svetu, posodobljeno, vendar ne aktualizirano ali napeto na ta čas in prostor; sodobno ne toliko v sami spremembi dogajalnega časa, ta je morda celo nekoliko zabrisan, nekje vmes med časom nastanka besedila in današnjim, hkrati dovolj abstrakten in obči, vsaj kolikor lahko sodimo po kostumih, ki so kreacije Jelene Proković; ti ob tem, da se izmuznejo zgodovinski določljivosti, dobro označijo socialne razlike, nihajo med pretežno belo opravo Gospe in njenega spremstva, indicirajo pa tudi postopno bogatenje meščanov, njihovo levitev iz napol kmečkega, malomestnega in obubožanega v bolj razkošno in nobel različico. Vendar ne na način današnje kičaste bleščavosti in glamurja, bolj asocirajo neko polpreteklo solidnost; njen nepotrebni in presežni, uniformni zunanji znak so rumeni čevlji; kdor si jih nabavi in obuje, ta pristaja na Gospejin 'veliki socialni eksperiment' pod predpostavko, da je pravica kupljiva.
Posodobitev je bolj očitna v izbiri gledaliških sredstev. Najprej v svojevrstnem potujevanju. Tega je v besedilo vpisal že Dürrenmatt; tako naj bi se Albert Ill in Gospa Zachanassianova, ponovno srečala v gozdu, ki ga tvorijo pravzaprav ljudje, meščani, ta veliki skupinski gleduh in zarotnik; oni so drevesa, oni so trkanje žolne, oni so ta 'narava' njune mladosti, ljudje so kulisa njunega spomina in sedanjosti; kot so tudi nekateri interierji in eksterierji, pa akcije v njih, že v besedilu bolj markiranje, prihod vlaka na postajo, sestop sprevodnika, ki opozarja na grobo kršitev predpisa o zasilni zavori, takšne stvari. Režija je nekatere teh sugestij sprejela, vendar ne vseh, recimo 'ustvarjanje', simuliranje gozda s prebivalci, ki bi prikazalo Illovo ujetost znotraj srenje; ki mu, recimo, na čuden, ne do konca razviden način onemogoči odhod oziroma pobeg. Zdi se, da je režija nalašč opustila možnost žanrskega koketiranja; saj poznamo iz filmov B-produkcije prizore, ko ostane en sam med vsemi ostalimi, ki so se spremenili – mutirali, se povampirili, ki so jim vesoljci zamenjali duše, se okužili etc. – in potem zadnji ljudje z grozo spoznavajo, da so vse bolj sami. Druge dramatikove sugestije je polno izkoristila; recimo samo vožnjo z novim avtom Illa mlajšega, ki je skozi oči Alberta in ostalih zgoščen in pomenljiv pogled na spremembe v Güllnu po tistem, ko začne pritekati denar.
Gospo pričakujejo prebivalci mesta v vrsti, na kockastih rekvizitih na sprednjem delu odra, ki so hkrati sedeži, in pri tem ponazarjajo vožnjo z vlakom. Nad njimi je špičasti modul, nekaj med obrušenim diamantom in krsto, (lahko pa tudi tak malo bolj našpičen stripovski oblaček, če bi ga hoteli 'brati' manj zaresno), praktikabl iz pleksi stekla, na katerem je projiciran napis lokalnega slikarja, ki je očitno vse bolj aranžer; in potem ta viseči in osvetljeni objekt, 'modul', opravlja scenografsko funkcijo; na njem se recimo vrstijo napisi ali so projicirani razni oblaki, megle in kar je tega, s tem sugerira spremembe atmosfer. Ta isti element se potem podvoji, kot stiliziran prodajni pult v Illovi trgovini. Scenografija Vadima Fiškina je očiščena, asketska, nekoliko hladna, brez znakov tiste usodnosti, ki lebdi nad Illom, oder razkriva zadnjo steno in skozi njo tudi prikoraka, kot iz megle – v novogoriškem gledališču kar pogosto uporabljena rešitev, verjetno tudi zaradi eksterierja, parkirišča v ozadju, ki to omogoča – Gospa s spremstvom.
Vlak in še kaj 'nastopa' le kot znak, zvokovno, in tudi sicer je uprizoritev glasbeno potujena, kjer pričakujemo zaresnost, je pogosto koreografija in popevanje. Nedvomno igra avtorska glasba Draga Ivanuše v predstavi pomembno vlogo; ne samo takrat, ko izrazito osmeši Güllence in njihov umetniški domet, ko uprizorijo gospe in sploh zborček, štorast, osmešen in nekoliko tudi ljudski, kmečki nastop, cel kup je akcij, ki jih glasba in koreografija, oboje večinoma iz – recimo – zlatih let filmskega muzikala, iz časov, ko je bilo Dürrenmattovo besedilo napisano ali nekoliko pred njimi. Glasba in popevanje, poplesovanje in tleskanje s prsti daje uprizoritvi prav poseben ritem, estetizira in stilizira jo, to pa korespondira z dramatikovimi sugestijami potujevanja. Občutek dobimo, da se stvari usode in smrti dogajajo v estetizirani, lahkotni, popevajoči stvarnosti; da všečnost, lahkotnost in skoraj brezbrižnost prekrivajo dramo, v kateri je zastavek človeško, Albertovo življenje. Zdi se, da ravno zato uprizoritev izpusti deklarativno tragični finale; v njem, kakor predpostavlja Dürenmattova predloga, naj bi se meščani razdelili v dva zbora in s tragediji primernim patosom, ki mu je pridodana moraličnost, spregovorili o stanju sveta nasploh.
Najbolj tragična je seveda Albertova zgodba; izdaja someščanov, njegovo prepričanje, da je kot mladostnik sicer malo ogoljufal svojo ljubico s podkupovanjem prič na procesu o očetovstvu, pa tudi čudna sprijaznjenost s samim procesom in njegovim izidom, ki mu ga priredijo na javnem shodu – ta je morda v besedilu še bolj prisotna kot v uprizoritvi. Po vsoti vseh strahov in preboletju se postavi v vlogo nekoga, ki se noče več braniti, ki jemlje svojo usodo nase, edino nagovarjanje, naj se pokonča kar sam, kot skoraj sveta in ritualna žrtev, zavrne. Bine Matoh ga odigra z izrazitim občutkom za stopnjevanje tragike, od upajočega in toplega začetnega pričakovanja Gospe (in donacij) prek samovšečnega ponosa nad svojimi ljubavnimi podvigi do vse hujše stiske in osamitve, obupa in sprijaznjenosti, ki se še najbolj pokaže ob samem zborovanju, ko so Güllenci v dvorani, tako rekoč med publiko, ob robu parterja, on pa sam in že obsojen v globini odra, sedeč, že nepomemben in z ostankom svojih strahov, že na pragu, na prehodu.
Na vsak način je Ill vse dlje od someščanov in njihovega postopnega prehajanja; če so najprej še načelni, govorijo o evropskih normah, postajajo te vse bolj forma, pod katero tli pridobitniška neetičnost; župan, župnik, učitelj, Illova družina, vsi se mehčajo in govori na zboru meščanov, ki v prikritem, birokratskem jeziku pritrjujejo Illovi odstranitvi, so višek njihove podmizne, zakrite politike. Nasploh je igra precej zborovska, na eni strani je Ill in na drugi množica, iz katere vsak pridoda žebljiček v njegovo krsto.
Gospa in njeni so na drugi strani, svetli – kostumografsko – angeli usode, hladni, profesionalni, racionalni v gestiki, fini, tudi zato, ker so očitno ves čas pod lupo medijev, ki jih vlačijo kar s seboj, na vlaku. Milena Zupančič odigra Gospo zamaknjeno in duistancirano, njena maščevalnost se ves čas skriva za nasmeškom, ona in njeni so nad dogajanjem, to, namreč Illova odstranitev, se je za njih že izvršilo, zgodba Claire in Alberta je razen tam, kjer sta zmehčano nostalgična, od njiju oddaljena in to, kar se zdaj dogaja, so samo položnice za tisto prej. Tako hladno, nadosebno je tudi Gospejino spremstvo, batler in oba kastrirana in oslepljena krivoprisežnika, združena v dvoedini misli, ki jo skupaj in z odmevom ponavljata; prav nič naključno ju odigrata igralki, Mira Lampe Vujičić in Marjuta Slamič, in zraven so Gospejini možje, neumorno novi in novi, z nekaj kostumografskimi menjavami, stilizacijami in delno karikirano jih odigra Blaž Valič.
Matej Bogataj



/…/ drama o ljubezni, maščevanju, morali, etičnosti in še čem. Postavlja ogledalo v vsakem času in morda še posebno v današnjem. Naslovno vlogo stare gospe je kot gostja odigrala Milena Zupančič, njenega mladostnega ljubimca, ostarelega sicer, pa Bine Matoh. Sicer pa je režiser Dušan Jovanović v čisto in jasno moderno zasnovano predstavo, z minimalistično, vendar estetsko domišljeno sceno Vadima Faškina vključil celoten ansambel SNG Nova Gorica. Zagotovo je posebnost predstave glasba. Po zamisli Draga Ivanuše so jo igralci peli v živo, od efekta vlaka do songov. Zares izvirno in tudi perfekcionistično izpeljano. Predstava je v vseh pogledih opravičila pričakovanja napovedanega resnega spektakla in po bučnem aplavzu sodeč navdušila občinstvo.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Koper, 24. septembra 2010

Za uvod v novo sezono so na velikem odru SNG Nova Gorica tretjič na Slovenskem uprizorili nadvse aktualno »tragično komedijo« Obisk stare gospe (Der Besuch der alten Dame, 1956) znamenitega švicarskega dramatika Friedricha Dürrenmatta (1921-1990). V novem prevodu Mojce Kranjc (po različici besedila iz leta 1980) je celostno domišljeno ter zgledno ansambelsko ubrano uprizoritev v enem samem polnokrvnem zamahu postavil na oder režiser Dušan Jovanović ob sodelovanju dramaturginje in režijske asistentke Klavdije Zupan. /…/ Vznemirljivo dramo skupnosti in slehernega posameznika v njej, ki postavlja pod skalpel dvomov in kritičnosti posameznikovo svobodo, občutek za pravičnost in človečnost, prevladujoče zaupanje v demokratično soglasno odločanje v imenu javne koristi ter vse vrste ideoloških in medijskih manipulacij, so z žlahtnostjo partnerske in ubrane ansambelske igre v Novi Gorici postavili na razsežno prazno temno prizorišče scenografa Vadima Fiškina (pred železno zaveso z vrati v globini), nad katerim je ves čas kot zloslutni simbol lebdela prosojna prizma (asociacija na krsto), na kateri so pomenljive fotografske in video projekcije spotoma prispevale k različnim vzdušjem in pomenom ter na katerem so protagonisti uporabljali posebej stilizirane prenosne stole in premične mize. Za izjemno bogato ter dramaturško nadvse funkcionalno glasbeno in zvočno opremo v slogu »a cappella« večglasnega zborovskega petja, a tudi skupinskega glasovnega oživljanja prepoznavnih zvokov iz okolja (npr. prihod vlaka na železniško postajo ipd.), je razkošno poskrbel skladatelj in korepetitor Drago Ivanuša. Za historično patino, kontrastnost med napihnjenimi »Američani« in osiromašenimi lokalnimi prebivalci ter značajsko individualizacijo kostumov je ustrezno poskrbela Jelena Proković. Ob tokrat polnoštevilnem, ansambelsko razigranem ter ubranem novogoriškem igralskem kolektivu je naslovno vlogo z vsakršnimi življenjskimi izkušnjami presvetljene in svetovljansko razvajene dame Claire Zachanassian ter z nepopustljivostjo starogrške boginje maščevanja mogočno in s kancem (samo)posmehljivosti odigrala Milena Zupančič. Njenega nekdaj nezrelega in cagavega ljubimca ter nazadnje za neprostovoljno žrtev pohlepnega kolektiva uporno odločenega Illa je z verjetnostjo človeške šibkosti in mogočnosti napolnil Bine Matoh. Iz prepoznavno »šentflorjansko« pohlepnega, zavistnega in »postfestum« vselej nekritično alibičnega kolektiva moremo omeniti vsaj Gorazda Jakominija kot Župana, Iztoka Mlakarja kot Župnika, Radoša Bolčino kot Učitelja, Jožeta Hrovata kot Zdravnika in Milana Vodopivca kot Policaja, iz Clairinega burlesknega spremstva pa vsaj Iva Barišiča kot brezhibno ustrežljivega Batlerja in Blaža Valiča kot Njene soproge od Vil do IX.
Slavko Pezdir, Delo, 25. septembra 2010

/…/ Psihološko ozadje malomestnega okolja, ki ga grejejo spomini na znamenite obiskovalce, je gmotna stiska, tu in tam preseka pot rubežnik na delovni poti, in edini, ki mu bankrot ne grozi, se zdi vaški trgovec Ill (Bine Matoh), ob njem je mogoče živeti na kredo. Pri tem pa vse ozadje ni razvidno, ustvarjeni vtis je lahko tudi zelo varljiv, skrivne zaloge ima vsak, o tem ni dvoma. V ustih se znajde marsikakšen nov zlat zob, ubožnike gledamo, kako med izstopi in vstopi na prizorišče postopoma vsi zamenjajo obutev za trendovske rumene čevlje, nato pa se še Illova družina poda na vožnjo s sinovim novim kabrioletom in z mamo v krznu (sila posrečeno plapolajo čopki hčerke Arne Hadžialjević, veter ustvarja sama). To statično, na videz prav nič devastirano okolje teče nemoteno, tudi ko vstopi vanj nekdanja »mala Klarica«, danes petična lastnica Armenian Oil (Milena Zupančič), s svojimi malimi ekscentrizmi, spremstvom v belem (kostumi Jelene Proković) in z maščevalno zahtevo po tako imenovani pravici: občestvu bo darovala milijardo, če umorijo Illa, ki jo je pred leti nosečo pognal v beli svet. In prav tu je kleč: vsa obubožana moralnost človeške narave (igralska ekipa učinkuje v okvirju, ki jim je predviden) ob mamljivi ponudbi kratko malo pogori in se volčje prihuli. Prizorišče Vadima Fiškina stavi na abstraktno golost prostora, ki učinkuje predvsem z visečim desetkotnim monitorjem v središču odrskega volumna. Tudi asketski prispevek Draga Ivanuše namesto klasične glasbene kulise aktivira igralce, da sami proizvajajo šume in celo pevska večglasja. /…/
Primož Jesenko, Dnevnik, 29. septembra 2010

/…/ Odlično in tehtno Dürrenmattovo besedilo pronicljivo secira družbo, kolektivno moralo in vlogo malega človeka v njej. Je komedija, pa vendar pretresljivo tragična, saj avtor dosledno gradi na »komičnem, ki je najstrašnejši obrat neke zgodbe«. /…/ Milena Zupančič je Claire Zachanassian izrisala kot stvarno žensko, ki, zavedajoč se svoje moči, drži vse niti v svojih rokah. Ker je zavestno sprožila mehanizem in ve, da mu bodo meščani podlegli, je zbeganost meščanov ne gane. Vseskozi ostaja nonšalantna, čustveno odmaknjena. In da jasno vedeti, da si pravico lahko kupi. Čeprav je pod površino čutiti tudi zagrenjenost, navsezadnje vse to počne, ker je sama bila žrtev teh istih ljudi. To se čuti predvsem, ko jo premagajo čustva in da besno vedeti, zakaj zahteva povračilo. In se za trenutek razgali. A se nemudoma spet vrne v vlogo hladne maščevalke, ki hoče zadoščenje. Skozi večjo preobrazbo gre lik Illa. Bine Matoh učinkovito gradi(ra) lik, ki je najprej čislan član skupnosti, skoraj že nov župan, nato pa se postopoma začenja vrteti v spirali sumničavosti, rotenja, naj mu prizanesejo tako Claire kot meščani, naraščajočega obupa in zloma do končne vdanosti v neizogibno usodo. Ki jo sprejme pomirjeno, skoraj kot pravično kazen, kar ga, vsaj za trenutek, moralno dvigne nad ostale. Čeprav dogodke sproži odnos Claire – Alfred, je na nek način »glavni igralec«, v katerem se zrcali vsa moralna dilema, pravzaprav meščanstvo. Če Claire s svojo neizprosno ponudbo do neznosnosti lahkotno vodi igro in je Alfred vse bolj le »vložek v igri« brez možnosti vpliva na lastno usodo, se prava drama odvija v množici. Njeno razpoloženje najbolj neposredno izpričujeta lika Župana (Gorazd Jakomini) in Učitelja (Radoš Bolčina), delno tudi Župnika (Iztok Mlakar), ki govorijo to, kar ima množica v srcih. Vsi hočejo lagodnejše življenje, ki so ga nekoč imeli in si ga – tako so prepričani – zaslužijo. Na isto moralo se sklicujejo, ko vehementno zavrnejo Clairino ponudbo in ko upravičujejo svoj zločin. In v tem so tragični, človeški. Če je podprt z višjim ciljem, tudi hladnokrven skupinski umor ni zločin. Ker so krivi vsi, ni kriv nihče. In krivde ni, ker gre za pravičnost, ne za denar. Igralski ansambel je ustvaril prepričljivo množico slehernikov brez trdnih moralnih sidrišč, kjer so načela sicer plemenita, a je korist, sploh če je zavita v »občost«, vendarle preveč mamljiva, da ne bi posegli po njej.
Mitja Marussig, Primorske novice, 25. septembra 2010