Oblika mize

V medijih

OD PRAVDE DO PLAYBOYA

Slovenska praizvedba Oblike mize Davida Edgarja, ki smo jo doživeli v prevodu Tine Mahkota, dramaturgiji Tee Rogelj in režiji Dušana Jovanovića, vrača na slovenske odre politično dramo ter oživlja spomine na prelomne čase in protagoniste slovesa držav »za železno zaveso« od realsocialističnega enoumja in Varšavskega pakta.
Iz dogajanj in človeških usod več nekdanjih socialističnih držav srednje Evrope avtor oblikuje izmišljeno dogajanje (nemara najbliže »žametni revoluciji« na Češkoslovaškem). V akterjih prepoznavamo protagoniste monolitne komunistične nomenklature ter raznorodne demokratične opozicije, in sicer v času, ko so vse bolj nemočna in z lastnimi težavami preobremenjena Sovjetska zveza ter vse manj prestrašene množice po njenih »sestrskih« državah spodmaknile tla pod nogami na videz večni enopartijski oblasti.Verbalno in čustveno razgiban spopad zgodovinsko odpisanih in iz množičnega gibanja porojenih novih voditeljev – za oblast – se sicer dogaja v zatišju vladne palače, a pod vse močnejšim pritiskom množičnih zborovanj. Če v uvodnem prizoru zaprti pisatelj pravljic in disident Pavel Prus odkloni pomočniku notranjega ministra in ministru za informiranje nečastni kapitulantski podpis pod prošnjo za pomilostitev, s katero želi oblast panično pomiriti množice, enako stori v sklepnem prizoru prijeti nekdanji generalni sekretar partije Josef Lutz, katerega se želi pragmatično znebiti novi predsednik države Pavel Prus. V trenutku individualne etične preskušnje ravnata oba voditelja enako, kar pa nima vpliva na preobrat njunih družbenih vlog. Avtor, ki se ne postavi na nikogaršnjo stran, nam z besedami Vere Rousove zastavlja jedko vprašanje: »Ali smo pregnali Nemce in Ruse zato, da bi vse skupaj izročili Ameriki?«
Režiser Dušan Jovanović je postavil spopad iz zakulisja družbenega prevrata pregledno in z distanco, ki je omogočala humorne in ironične poudarke, pa tudi nostalgično obujanje spominov na velike trenutke v življenju slehernika. Postavila ga je v okvir dveh domišljijskih prizorov, v katerih zaigrata od sive politike sanjsko odtrgano ljubezensko lovljenje mladega para tajnica vlade Monika Freie in pogajalec opozicije Andrej Zietek. Prizorišče razkošne dvorane v vladni palači je zasnovala Sanja Jurca Avci, socialno in individualno pomenljive kostume Bjanka Adžić Ursulov, učinkovite glasbene poudarke (z živim večglasnim petjem obeh »taborov«) pa Drago Ivanuša.
Že po predlogi so imeli več možnosti za bolj prepričljive karakterizacije »odpisanih« Bine Matoh kot prepričani in zvesti generalni sekretar Lutz, Janez Starina kot bolj pragmatično prilagodljivi predsednik vlade Mihal Kaplan, Radoš Bolčina kot zvesti uresničevalec policijskih in informacijskih nalog Peter Vladislav ter Jože Hrovat kot topoumni sindikalni funkcionar in minister Jan Milev. Med predstavniki opozicije so bili opaznejši Mira Lampe-Vujičić kot žensko stvarna Vera Rousova, Iztok Mlakar kot aristokratski profesor Jan Matkovič in Miha Nemec kot nekdanji pravljičar Prus, ki ga tok zgodovine nepričakovano postavi v predsedniško vlogo. Radoživi tajnici obeh strani sta dodali Alida Bevk in Barbara Babič, nastopaško karikaturo študentskega voditelja Zieteka pa Saša Tabaković. Sodelovali so še Branko Ličen, Dean Petrovič, Damir Ipavec in Jure Modic.
Slavko Pezdir, Delo, 27. 3. 2004