Oče

V medijih

INTENZIVNA UPRIZORITEV
Zadnja premiera na solkanskem odru

Strindbergov Oče je kljub stoletni razdalji in očitnemu avtobiografskemu zaledju ter naturalistično-subjektivni težnji takratne literarne naravnanosti sodobna drama. Takšna se namreč kaže v režiji Dušana Mlakarja in postavitvi PDG, saj po našem mnenju odstopa od zapisanega Strindbergovega pripovednega tlorisa, ki je, grobo povedano, zelo jasno opredeljen kot družinska drama, ko se oče in mati bojujeta za prevlado enega nad drugim, za vzgojo hčere, kar bi lahko imenovali tudi spor načel in boj med spoloma. Predstava PDG namesto grozljivega dualizma izpostavlja triado odnosov in odločitev Oče-Mati-Otrok in prav v tem je njena avtonomija; v sporu, kdo bo odločil o usodi potomca, oba potegneta krajši konec, saj se Berta (Stotnikova in Laurina hči) v lucidni Mlakarjevi analizi odloči za svojo pot, ko brez besed zapusti oder in se napoti skozi vrata neznano kam. Gre torej za čisto sodobno občutje, ko se morajo otroci v sodobnih razrahljanih družinskih vezeh odločati sami, mimo sorodstvenih konvencij.
Pa vendar, solkanska uprizoritev je kljub povedanemu seveda izrazito strindbergovska, močno subjektivizirana drama, patološko obarvana. Središče vsega je Stotnik, ki ga je Bine Matoh oblikoval z naraščajočim padanjem v blaznost, ki jo spodbuja dvom, ali je resnično Bertin oče. Gre za njegov boj s samim seboj in ženo, ki jo je nekoč ljubil, a jo zdaj sovraži; ves čas je v primežu njene hladnosti in neizprosnosti, sam si zastavlja vprašanja in nanja skozi vizijo lastnih predstav in dojemanja stvarnosti tudi odgovarja. To pa ga privede do stanja, ko je sam sebi žrtev, ujetnik lastnih prividov, ki ga na koncu zlomijo, da se zruši v smrtnem krču. Matohov subjektivizem in introspektivni zamahi ustvarjajo atmosfero mučne povednosti in zaprtega kroga, kletke (izjemno funkcionalna in vsebinska scena Janje Korun), iz katere ni izhoda. V takšno stanje ga spravlja odnos do žene Laure, pri kateri je Teja Glažar razpotegnila sklenjen in discipliniran lok neizprosne ženske, ki ne izbira sredstev pri uveljavljanju svoje moči nad Stotnikom, in posledično s tem matriarhalno oblasti nad družino in potomstvom. V tem boju, ki je psihološko krvav in krut, se kaže Berta Barbare Babič kot nezaveden predmet, ki niha med obema poloma in se môre tlačanstva osvoboditi le zadnji hip, ko brez besed zapusti prizorišče.
V intenzivni uprizoritvi, ki natančno zarisuje tudi drobne detajle, ki se skrbno in skladno prelivajo iz prizora v prizor z logičnim, trdno zgrajenim zaporedjem, so izrazite vloge oblikovali tudi Ivo Barišič, Milan Vodopivec in Marjanca Krošl.
Marij Čuk, Dnevnik, 10. 3. 1994.