Ostržkove dogodivščine

V medijih

OSTRŽEK ZA NAJMLAJŠE
Premiera v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici

Epično zelo bogati Collodijev in domiselno slikoviti Disneyjev Ostržek imata v dramatizaciji Klausa Eidama tudi odrskega bratca, ki je seveda spet nekoliko drugačen od njiju, pač zaradi tega, ker odrska govorica in odrske možnosti zahtevajo drugačno – v epičnem smislu skromnejšo, pa dramaturško bolj zaokroženo – obliko in podobno.
Eidam je bil očitno prepričan, da sta pojem Ostržka in njegova zgodba že dovolj znana stvar: razloži sicer, kako je ta otroško navihana oživela lutka nastala, vnemar pa pusti recimo njen tako značilen dolgi špičast nos in še nekaj drugih stvari, ki postanejo ob poteku zgodbe bolj ali manj razumljive. Ostržkovo zgodbo je dramatizator skrčil in povezal v dve epizodi, in sicer tisto o cekinu, iz katerega jih bo nastalo sto in o deželi igrajmo se, kjer otroci, ki ne marajo šole, ampak v igranju in lenobi zapravljajo čas, počasi dobivajo oslovske značilnosti. Znano zgodbo je moral zato nekoliko zasukniti, črtati nekatere osebe in uvesti nekaj novih ali pa drugačnih kot so znane iz knjige. Rezultat je uspešen – kljub temu, da je dramatizacija ostala Ostržkovo potovanje od dogodka do dogodka, ji je zgradil dramaturški lok z dovolj jasnim, pa nevsiljivim sporočilom vsem mladim gledalcem, da se je pač treba učiti in hoditi v šolo ter si tako pridobiti dovolj koristnih napotkov za življenje.
Umetniško osebje Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici z nekaterimi zunanjimi sodelavci je naredilo prisrčno, duhovito in gladko tekočo predstavo. Režiser Emil Aberšek je domiselno in netendenciozno vodil predstavo k sporočilu ob koncu, tudi jo je dovolj razgibal (zlasti ob Ostržku), mogoče bi le moral bolj izrabiti možnosti, ki sta mu jih dajala prizor z Ognježerovim gledališčem in pa prizor, ko pridejo Hrošč, Sova in Vran rešit Ostržka. Pač pa je učinkovito – z nekakšno zaveso – razdelil oder in je tako zgodba tekla kontinuirano brez vmesnih premorov.
Takoj tu je seveda treba omeniti domiselno sceno Demetrija Ceja, ki je bila sestavljena iz posameznih črk ter je ob vsej svoji učinkovitosti dajala dovolj igralnega prostora. Milena Kumarjeva je v kostumih naredila nekako sintezo doslej poznanih ilustracij, pa tudi filmske upodobitve Ostržka, kar je dalo novo zaokroženo celoto, otroci pa lahko takoj spoznajo svoje junake. Škoda pa je, da France Lampret obeh pesmic ni bolj spevno uglasbil, kakor je že sploh škoda, da sta obe na vrsti na začetku predstave.
Ostržka je fantovsko navihano odigrala Teja Glažarjeva, docela uspešno in učinkovito v govorni interpretaciji vloge, medtem ko je v gestiki in mimiki včasih nihala med stilizacijo, gibalnimi možnostmi lutke in živo osebo. Kot osrednji junak pa se je s svojo neposrednostjo in sproščenostjo mlademu občinstvu nadvse prikupil.
Tone Šolar je nevsiljivo poudaril dobroto mojstra Pepeta, igral ga je umirjeno kot je njegova resna vloga tudi zahtevala. Igralsko žlahten in do podrobnosti naštudiran igralski karakterni par Mačke in Lisjaka sta bila Dragica Kokot-Šolarjeva in Matjaž Turk, za oba lahko rečemo, da sta spet naredila pomembni kreaciji v svojem igralskem opusu. Solidno in z dovolj opaznimi razlikami je naredil tri epizodne vloge Iztok Jereb, Metka Franko pa je prav tako storila kar največ, žal je vloga profesorja Hrošča pravzaprav edina nehvaležna vloga v igri. V manjših vlogah so se enakovredno vključili v predstavo Berta Ukmarjeva, Breda Urbičeva, Matjaž Modic, Ivo Barišič in Milan Vodopivec.
Že premiera je pokazala – čeprav ni bila toliko sproščena kot bodo prav gotovo prihodnje predstave – da bo Ostržek najmlajšim silno všeč. In njim je pravzaprav tudi namenjen.
Vladimir Kocjančič, Dnevnik, 26. 11. 1974.