Pacient doktorja Freuda

V medijih

ČEZ DOBER SEKS GA NI
Hitler in Freud na odru PDG v Novi Gorici

Groteskno! Ali smemo domnevati, da do druge svetovne vojne sploh ne bi prišlo, če znameniti nacistični voditelj Adolf Hitler ne bi imel seksualnih težav? Če je odgovor da, potem nam, vestnim davkoplačevalcem ne preostane drugega, kot da za narodov blagor in mir v ljubi nam domovini tudi z referendumom, če bo potrebno, zahtevamo preizkus seksualnih sposobnosti najprej vseh aktivnih in neaktivnih politikov, nato pa še vsakega državljana, starejšega od osemnajst let.
Za zagrebškega dramatika Mira Gavrana je značilno, da v svoje drame uvršča like, ki jih v svetovni zgodovini obdaja nekakšna nedotakljiva karizma in jih nato oblikuje v dramske osebe z najbolj subtilnimi človeškimi lastnostmi. In takšna, osvobojena prestola nedotakljivosti, sta tudi Adolf Hitler in Sigmund Freud. Zato podatek o njuni starosti ni samo stvaren biografski podatek, temveč skriva v sebi tudi način igre obeh igralcev. Pričakovali bi, da bo triinšestdesetletni Sigmund napol senilen gospod, ki se ne zmeni za nič drugega kot za svoje delo. Toda ne. Peter Musevski je vlogo gospoda doktorja odigral z veliko mladostne svežine, iz katere vejejo vse človeške napake in želje, a pri tem vseeno ohranil kanček znanstvene avtoritativnosti, ki zakriva dejstvo, da gospod doktor tu in tam sedejo tudi na straniščno školjko. Podobno se je svoje vloge lotil tudi Iztok Mlakar, izrezani Adolf H., le da je njegova gospodovalnost in trda roka zakrivala žalostno dejstvo, da revežu »one« sploh ne vstane. Oba maga polpretekle zgodovine pa je z vsemi svojimi ženskimi čari uspešno podžigala in ovijala okoli prsta Nevenka Sedlar. Hitlerjeva ljubica Christine je namreč edina oseba v igri, ki jo obdaja svojevrstna karizma. Christine je pač ženska, ki ve, da lahko s svojo ženskostjo in svojimi čari doseže postavljen cilj – svojo zadovoljitev. Vsa patetičnost in pretirano sprenevedanje je popolnoma odveč: Ženska sem in kot takšna bom svoj cilj tudi dosegla.
Pacient dr. Freuda dokazuje, da se najlažje smejimo lastnim napakam, da se smejimo tistemu, kar se nam zdi najbolj vsakdanje, pa naj v vlogi nas samih nastopa Hitler, Freud, Tolstoj, kraljica Elizabeta, Bog ali pa sam Milan Kučan. Zato ne preseneča, da je režiser Jaša Jamnik v igro vpletel polno drobnih malenkosti, ki po eni strani namigujejo na naše hlapčevstvo vsemu, kar se nam zdi vsaj za centimeter nad nami, po drugi strani pa uspešno koketirajo z zgodovino. Kljub temu, da se na prvi pogled zdi, da se igra Pacient doktorja Freuda ne ukvarja s pomembnimi in za zgodovinski tok usodnimi vprašanji, se v njeni srčiki skriva oziroma razkriva prapočelo vsega – mi sami.
Čas bo prinesel svoje. Ko bodo igralci ugotovili, da jim njihove vloge ponujajo neslutene možnosti improvizacije in zabave na svoj račun, ko bodo nepričakovane situacije zasenčile in presegle pričakovane, bo komedija Pacient dr. Freuda zrela za uspešnico.
Roman Repnik, Dnevnik, 14. 11. 1995.