Pašjon

V medijih

Naslov nove komedije Pašjon dovolj jasno pove, da se je /Iztok Mlakar/ tokrat lotil svetopisemske osnove, do katere je – to gre poudariti že na začetku – ob vseh siceršnjih komedijskih postopkih gojil spoštljiv odnos. Pri svoji različici pasijona kot prikaza Kristusovega trpljenja pa se ni omejil le na ta del zgodbe, temveč je sledil Jezusovemu življenju vse od rojstva – oziroma prihoda svetih treh kraljev naprej. Prizor potujočih k novorojencu je med zgovornejšimi za ilustracijo, kako Mlakar obdeluje izbrano osnovo: v skladu z zapisanim kralji tudi tu prinašajo značilna darila, a če zlato in kadilo nista vprašljiva, za toliko več zadrege poskrbi manj znana mira, ki prav zato postane sredstvo za dosego komičnega učinka. Miro nosi Boltežar in tudi na njegovo temno polt letijo Mihove opazke, s čimer se slednji pokaže v luči predsodkov in nestrpnosti kot jezljivi kralj. Ob njunem prerekanju in Gašperjevi le na videz spravni intervenciji je tudi slika trojke odmaknjena od čiste podobe treh modrecev – kajti ti so navsezadnje človeška bitja in Mlakarjev komediografski interes je usmerjen prav k človeku in njegovim slabostim. Tako tudi Hudič ne nastopi kot neizogibni skušnjavec, ampak dobi celo dušo in v tokratnem podajanju Kristusove zgodbe postane vezni člen; dogajanje opazuje, ga komentira in navsezadnje tudi poantira s sklepnim poimenovanjem osmega smrtnega greha, ki je neumnost. Vlogo Hudiča v uprizoritvi prevzame sam Mlakar. Kot porejen, repat in krilat rdeči vražiček z vilami (kostumografija je delo Barbare Stupice) se vplete v petje oznanjanja Kristusovega rojstva, nasmejani spremljevalec poteka, ki pa se postavi tudi na nekoliko priostreno stališče. Padli angel z znaki sočustvovanja, pripovedovalec skozi besede in songe. /…/ Mediteranska obarvanost in Mlakarjev značilni humor v verzno oblikovanem besedilu ter izdatna komedijska intonacija celote (s prijemi karikiranja, parodiranja in podobnega) opredeljujejo Pašjon, ki tako v značaju sledi avtorjevima /…/ prejšnjima deloma.
Ana Perne, Dnevnik, 9. junija 2015

Izvirnost Pašjona je predvsem v izrabi interpretacijsko praznih mest glede Kristusovega življenja v Svetem pismu. Mlakar jih napolni s tematizacijo in s parodijo, z zbadljivim humorjem in ironijo. Ob prihodu svetih treh kraljev v Betlehem se tako pomudi pri rasizmu, ob prizorih o narodni eliti pri slovensko specifični vrlini klečeplazenja, ob zadnji večerji pozornost nameni predvsem ženskam, ki pripravljajo obed. Vse omenjeno ob obilici duhovitih zapletov in intrig. Hudič ima, skratka, dušo, pravzaprav je boljši od ljudi, je sklep Pašjona, ki sedmim smrtnim grehom doda še enega, poglavitnega: neumnost. Izvedbeno se zdi, kot bi Iztok Mlakar pisal vloge za dano zasedbo. Žiga Udir je stoičen, a v posameznih trenutkih vendarle temperamenten Jezus, Mlakar kot osrednja hudičevska figura je rahlo vražji, a večinoma prikupen, torej dobri, ob tem pa še modri hudič. Izreden igralski komedijski par sta Igor Štamulak in Gorazd Žilavec (slednji tudi kinetično eksploziven) kot Farizej in Saducej. Poleg Matije Rupla kot Jude Iškarijota, Tjaše Hrovat (Magdalena) in Radoša Bolčine v dveh izvrstnih komičnih vlogah (Boltežar, Ivana) in ganljivi upodobitvi Jožefa, v vlogah Angela, Matere, Slepca in Suzane nastopi še – v vseh naštetih enako prepričljiv – Rok Matek, ki iz vloge v vlogo proizvaja vrhunske, enkratne komične učinke.
Anja Bajda, Primorske novice, 8. junija 2015

Iztok Mlakar je razvadil slovensko, še posebej primorsko občinstvo z uspešnicami. Kot doslej je tudi v tem svojem Pašjonu ubral nekakšno srednjo pot; ni priklenjen na ustaljene vzorce, vendar niti inovatorski, ne klanja se »oblasti«, jo ošvrkne, vendar ne napade frontalno, jezikovno ni uglajen, je nespoštljiv po ljudskem vzorcu, vendar nikdar vulgaren in ne postavlja v dvom verskih dogem. Njegov hudič, ustvarjen seveda po meri preizkušenega Mlakarja v vlogi interpreta, je bolj dvorni norček, ki se »špota« (naj mi bo dovoljen goriški narečni izraz), manj je pokvarjen od »predstavnikov ljudstva« in na koncu hoče pomagati Kristusu ... /…/ Po pričakovanjih je Mlakarjev Pašjon takoj naletel na nadvse topel sprejem občinstva, kar je tudi razumljivo za »ljudsko« komedijo, ki gledalce nagovarja s »človeškimi šentimenti«. Teh je v sodobnih ljudeh, ki so brez duše, bolj malo, pravi Mlakar-Hudič. Očitno se z njim ljudje strinjajo, čeprav uprizoritev iz gledalcev izvabi več smeha kot razmisleka. To pa je tudi pokora, ki jo Mlakarjev Hudič dodeljuje sodobnemu človeku.
B. I. P., Primorski dnevnik, 19. junija 2015

Na tem odrčku je Mlakar suveren rezoner, mojster ceremonije in uravnalec, ki mora na koncu priznati, da je smeh ogledalo duše in vse na svetu omejeno – razen človeške neumnosti, na kateri se vrag in z njim ta komični muzikal obilo pase.
Matej Bogataj, Delo, 16. junija 2015