Pisma s fronte

V medijih

HIMNA ČLOVEŠKOSTI
Bevkova Pisma s fronte dobro delujejo tudi v manj »avtentičnem« uprizoritvenem okolju

V okviru festivala Ex Ponto je ljubljansko premiero končno doživel tudi projekt Pisma s fronte, sicer mednarodna koprodukcija med številnimi partnerji (izvršni producent je bil prav festival Ex Ponto), navdahnjena z izvirnimi pismi, ki so jih vojaki različnih narodov na okopih prve svetovne vojne pisali bližnjim ali dobivali od domačih; temu ustrezno je predstava izvedena v več jezikih. Poleti so jo nekajkrat uprizorili v obliki ambientalne postavitve na »avtentičnih« prizoriščih (predvsem na krajih v bližini nekdanje soške fronte), tokrat pa se je pokazalo, da je njeno tkivo dovolj trdno in neodvisno, da brez težav prenese tudi preselitev v manj »realističen« prostor – v tem primeru v ne ravno razkošno sobano na ljubljanskem gradu.
Ta je s svojo preprostostjo ponudila dovolj ustrezen ekvivalent asketskim razmeram prvih bojnih črt; ob tem se tudi sama predstava (vsaj na začetku) omejuje na najbolj nujne rekvizite, kot so prgišče drv, pručka ali vrč z vodo. Kljub skromnim scenskim sredstvom (v izvirni postavitvi jih je najbrž v zadostni meri dovajalo sàmo okolje), na videz statičnim izhodiščem ter na trenutke razpršeni mizansceni deluje predstava izredno polno in sklenjeno. Za to gre ob značajsko izbrušenih igralskih kreacijah glavna zasluga premišljeni dramaturški strukturi avtorja priredbe in režiserja Marjana Bevka, ki je pisemske fragmente tenkočutno vtkal v celosten uprizoritveni dogodek: branje pisem se ne sprevrača v deklamiranje, temveč prehaja v mešanico prividov, spominov in sanjarij, v katerih vojaki (ponosni Gorazd Jakomini, dobrodušni Guilio Marini in radoživi Peter Vida) stopajo v interakcije z najdražjimi; skozi te prizore vstajajo podobe njihovih posamičnih, a hkrati paradigmatskih osebnih usod. Ženskemu principu, ki zastopa normalno življenje in domačnost rodne grude (tu vsestransko izstopa Alida Bevk, ki z izjemnim občutkom za levitve prehaja med podobami sestre, hčerke in zaročenke), pa tudi vojakom, ki se kažejo predvsem kot ljudje iz mesa in krvi, stoji nasproti rahlo ambivalentna podoba utrujenega »večnega vojaka« (Branko Ličen), ki niha med poetičnim citiranjem Remarqua in trdo disciplino; ta kot glasnik absurdne, vendar neizprosne usode ob koncu tudi pretrga že rahlo sentimentalno praznovanje božiča.
Pisma s fronte so domišljena, učinkovita predstava, nihajoča med razigranostjo in tragiko življenja, ki se kljub trpki snovi uspešno izogne tako morbidnosti kot pretirani patetiki, obenem pa nevsiljivo pokaže, kako pred obličjem smrti preproste, vsakdanje človeške stvari in navadno samoumevne malenkosti dobijo popolnoma nove in drugačne razsežnosti – in kako prav skozi podrejenost grožnji propada lastne eksistence liki najdejo dodaten potisk k človeškosti in na novo obnovljeni toplini srca.
Gregor Butala, Dnevnik, 5. 10. 2001