Plug in zvezde

V medijih

»PLUG IN ZVEZDE« NA NOVOGORIŠKEM ODRU

V tragično zatrti irski revoluciji 1916. leta so na uporni proletarski zastavi plapolali simboli: plug in zvezde. Deset let za tem je sledila krstna uprizoritev O'Caseyjeve drame v Dublinu, novogoriška uprizoritev pa ji sledi 53 let za dogodkom. Nekoliko neposrečeno so gledališčniki z dodatnimi napisnimi trakovi posvetili svojo predstavo 50-letnici Partije, SKOJ in sindikatom. Toda ta neposrečenost je bila le v formi. Ideja je vredna visokega jubileja, saj gre O'Caseyju za demitizacijo revolucije, ko postavlja v ospredje človeka. Tako njemu kot nam. Novogoriška uprizoritev je prav to demitizacijo slovitega odrskega dela še podprla.
»Plug in zvezde« veljajo za enega izmed desetih najboljših odrskih del vseh časov. Uprizoritev tega dela pa je tudi za večje gledališče težavna stvar. Pri tem so novogoriškemu gledališkemu ansamblu priskočili na pomoč nekateri gostje, režija pa je bila v rokah Dušana Jovanovića, 29-letnega gledališkega režiserja, ki je to delo režiral že leta 1965, v okviru Študentskega aktualnega gledališča v Ljubljani. Na vprašanje, če gre obakrat za podobno režijsko zasnovo, je režiser Jovanović odgovoril: »Predstava v Novi Gorici je bistveno drugačna od ljubljanske. Spremenjena je po konceptu in poanti. To bo spopad na globljem nivoju. Manj bo zunanjega dogajanja, več meditacije o eksistenčnih vprašanjih. Kljub temu pa bo dosti spektakularnega, karakterji so tako plastični, da mislim, da bo občinstvo lahko dobro spremljalo predstavo. Zlasti še, ker to tragično delo ni vseskozi mrko, operira tudi z ironijo, sarkazmom in finim humorjem.«
Tako je povedal režiser v času zadnjih vaj. V četrtek, 8. t. m. pa je bila premiera. Če jo primerjamo z režiserjevo predhodno izjavo, je v uprizoritvi res mogoče zaslediti navedena režiserjeva stremljenja, vendar pa je hkrati očitno, da v danih pogojih režiser celote ni mogel realizirati po svoji prvotni zamisli. Tako se je bolj posvečal detajlom in rezultat je cela vrsta uspelih kadrov, nekatere sekvence, med temi tudi nekatere najpomembnejše, pa se – vsaj na premieri – še niso posrečile. Med takšnimi je npr. sporočilo o smrti glavnega junaka njegovi poblazneli ženi na enem izmed vrhov drame ali pa sekvenca blaznosti tik pred koncem.
Neizenačenost predstave je najbrž predvsem posledica neizenačenosti v igralski skupini. Vendar pa je mogoče v tej odlično oceniti nekatere igralske dosežke. Tako je nastopila Dragica Kokotova. Njena zapita in pobožnjakarska cvetličarka z robato lupino in mehkim jedrom je rasla iz prizora v prizor, vse do simbolične, absurdne smrti. Tone Šolar v vlogi mizarja je bil vseskozi soliden, v solističnem prizoru s sodom pa je prerasel v izredno ekspresivnost. Odlična sta bila tudi Jerica Mrzelova kot prostitutka in Matjaž Turk kot Mali. Kreacija Jerice Mrzelove bi bila v čast tudi marsikateremu večjemu odru.
Trije dijaki so tokrat prav uspešno prestali svoj odrski krst. Bojana Pavšič kot jetično dekletce, Srečko Špik kot smrtno ranjeni prostovoljec in Pavle Zgaga kot angleški vojak.
Solidno sta nastopila tudi Berta Ukmarjeva v vlogi snažilke in Sergej Ferrari v vlogi delavca. Ukmarjeva se je uspešno pridružila v celoti skoraj boljši ženski polovici ansambla. Ferrari pa je moral ves čas vztrajati v nekakšnem falzetu svojega odrskega lika.
Slabše sta se znašla Jože Zalar in Ernest Zega. Prvi se očitno ni mogel vključiti v stil igre, drugi je sprejemljivo odigral gostilničarja, kot angleški narednik pa ni bil dobro zaseden.
Glas za odrom je igralcem posodil režiser. Bil je na meji nerazumljivosti, pa bi bilo bolje, če bi bil razumljiv ali pa popolnoma nerazumljiv.
Glavni vlogi sta bili poverjeni Mateji Glažarjevi in Liviu Bogatcu. Z njuno igralsko stvaritvijo je novogoriška uprizoritev morda najbolj problematična, pa tudi najbolj zanimiva. Bogatec je vsekakor zelo malo zidarja, ker je bil po poklicu komandant irske državljanske armade. Glažarjeva je zaigrala le malo od silovite ljubezenske strasti, ki je vzrok tragičnega. S svojim krhkim liričnim načinom pa sta dala oba glavna igralca svojim likom drugačen značaj. V njuni interpretaciji se znajdeta dva ljubeča človeka z vso svojo liriko v kontrastni družbeni situaciji. Močna – kadar sta skupaj – in šibka – kadar sta ločena – ju odnese tok tragičnih dogodkov. Tako Glažarjeva in Bogatec. Vendar se zdi, da je tu računal avtor z močnejšimi odrskimi osebnostmi in da je režiser ostal nekje na sredi med zahtevami dramatika in značilnostmi igralcev.
Sceno je zasnoval igralec Goriškega gledališča Matjaž Turk, kostumi so narejeni po zamisli Anje Dolenčeve. Vodja predstave je bil Boleslav Simoniti, šepetalka Nadja Hvala, za osvetlitev je skrbel Darko Štrekelj, odrski mojster Ludvik Hvala. Ob premieri je izšel tudi gledališki list z voščilnicami nekdanjih direktorjev gledališču na novih, poklicnih poteh.
Sandi Sitar, Primorske novice, 17. 5. 1969.