Pot v Jajce

V medijih

Gledališki scenarij za krstno uprizoritev Poti v Jajce so soustvarili režiser Sebastijan Horvat, dramaturginja uprizoritve Andreja Kopač in režiserjeva asistentka Eva Nina Lampič, ki so besedilno gradivo za večmedijski odrski doživljaj izoblikovali »po delih Edvarda Kocbeka (dnevniških zapiskih iz Tovarišije in Listine) in Pasijonu po Kocbeku Iva Svetine«, v predstavi pa uporabili tudi odlomek iz Nietzschejevega besedila Tako je govoril Zaratustra. Dogajanje, katerega protagonisti so večinoma zgodovinske osebnosti (Edvard Kocbek - Pavel, Boris Kidrič - Peter, Edvard Kardelj - Krištof, Josip Vidmar - Saša, Božidar Jakac - Jakac, Josip Rus - Andrej, Vlado Kozak - Dizma in Jaka Avšič - Hrast), postavljene v avtentičen zgodovinski čas 2. svetovne vojne /…/, ves čas tesno povezuje in svobodno prepleta zgodovinsko preteklost s čistim sedanjikom uprizoritve, nekdanjo prostost duha z omejenostjo dandanašnje družbene prakse, jasnost in določnost izrečenih besed (idej) z večpomenskostjo govorice glasbe, giba(nja), likovnosti in celostnih odrskih podob.
Slavko Pezdir, Delo, 30. 5. 2009.


Gledališko delo Pot v Jajce je prava polifonija odrskih jezikov, v njih se izjavljanja različno mislečih protagonistov partizanskega boja in revolucije prepletajo in bojujejo za prevlado. Na koncu pa se zlijejo v zahtevo po tem, da postanejo del vsakdanjega življenja. Režiser Horvat vpelje tridelno epsko predstavo z množico glasov, ki v podzemnem bunkerju, nekakšni Platonovi jami, razmišljajo o svobodi v novem, boljšem družbenem redu. Obenem razčiščujejo odnose med, denimo, partizanstvom in domobranstvom, vero in cerkvijo, umetnostjo, revolucijo ter udobjem privilegijev in omame navidezno srečnega življenja, ki jih ponuja kapitalistični imperializem. Pogovor teče zgolj preko mikrofonov, kar podčrtuje tako načelnost izjavljanja in zgodovinsko distanco kot medijski spektakel, ki te ideje danes zlorablja. Ideje Kocbeka, Kardelja, Vidmarja, Kidriča, ki so jih odigrali Uroš Fürst, Aljoša Ternovšek, Gregor Baković in Marko Mandić, se v drugem dejanju, ko se odpravijo na zasedanje v Jajce, začno uresničevati. Pot mimo zased, požganih vasi in okrutno pobitih civilistov je uprizorjena izjemno dinamično, prevladujoč odrski znak pa je telo igralcev in performerk. Potujitveni učinek, ki zahteva kritičen odnos gledalca, je Horvat dosegel z vlogo Vidca v interpretaciji Iva Barišiča. Slednji namreč vstopa in izstopa iz dogajanja in ga komentira. V tretjem dejanju se množica izjavljanj, glasov, čustev, dejanj zlije v monolog Radka Poliča iz Nietzschejevega dela Tako je govoril Zaratustra. Tu se jasno izriše zahteva po preseganju človeka, njegovega pragmatizma in ideologije, da je upor nesmiselen, ker se ne izplača. Horvat na koncu poruši mejo med gledališčem in stvarnostjo, odrsko prizorišče se odpre na ulico, zagledamo nebo, ulične svetilke, igralec odide v zunanji svet. Ideje simbolno vstopijo v stvarnost.
Lea Širok, Radio Slovenija, 30. 5. 2009

Gledališka predstava Pot v Jajce /…/ je nekakšen gledališki esej o duhovnem ozadju in dilemah, ki so spodbudile in spremljale upor proti okupatorju in nastanek nove države. /…/
Predstava je razdeljena na tri dele. V prvem se v podzemlju bunkerja v Kočevskem Rogu soočajo ideje in vera v prihodnost – to je pravi mali filozofski traktat o svobodi, pogumu, dvomih in brezkompromisnosti revolucije. V tem delu so prišle najbolj do izraza dileme, ki so vznemirjale Kocbeka, in premočrtnost revolucionarjev, kot jo je poosebljal Boris Kidrič. Drugi del nas ob komentiranju Vidca (Ivo Barišič) popelje na samo pot slovenske delegacije v Jajce. Na tej poti, ki jo lahko razumemo tudi kot zgodovinski sprehod skozi dramo državljanske vojne, ležijo okostnjaki vseh vpletenih strani, domobrancev, četnikov, ustašev. Videc pa s svojim odmaknjenim pripovedovanjem in komentiranjem vse te zgodovinske dogodke z okostnjaki vred simbolno povezuje s sedanjim trenutkom. Tretji del, ki odpira upanje v prihodnost in nas razvezuje zgodovinskih referenc, je monolog Igralca (Radko Polič). /…/ Tudi sicer je celotna igralska zasedba odlična.
Vida G. Posinkovič, Primorske novice, 1. 6. 2009.