Antonton

V medijih

/…/ Antonton, nastal po besedilu Kako živi Antuntun (1956) znanega hrvaškega pesnika Grigorja Viteza in v novem prevodu Anje Štefan, predvsem po istoimenski slikanici z ilustracijami Tomislava Torjanca, naj bi bil čuden patron. Delal naj bi vse po svoje: zatikal jajca v zemljo, da bi mu dozorela, lovil temo v lonec, šival počena jajca, poslušal, ali je hrana dovolj slana, gnal svoje kolo, imenovano Pavle, na pašo, in učil ribico, imenovano Ivan, da mu zapoje. V novogoriškem gledališču so se odločili, da ta lik postavijo na oder. Izbrala ga je pravzaprav režiserka Tijana Zinajić, pač kot lep in zanimiv spomin iz otroštva. Hkrati so otrokom – predstava naj bi bila namenjena tistim iz vrtca in prvih treh razredov osnovne šole – želeli ponuditi delo, ki bi govorilo o drugačnosti, toleranci, pa tudi o zadovoljstvu s samim seboj. /…/
Klavdija Figelj, Primorske novice, 26. oktobra 2011

/…/ v dobre pol ure trajajoči zgodbi na odru spremljamo Antontonov dan, poln drobnih vsakodnevnih opravil, ki na simpatično, sproščeno humoren način prikaže neke vrste narobe svet. Ali morda najbolje, najmlajše nagovarja k sprejemanju drugačnosti, hkrati pa sporoča, da je prav, da smo zadovoljni sami s seboj, takšnimi, kakršni smo. Antontona je upodobil Peter Harl in po reakcijah najmlajših sodeč, ki so brez zadržkov iz dvorane komunicirali z njim, zadel žebljico na glavico. Kljub temu, da je v predstavi izredno malo teksta, je vzpostavil dialog predvsem z najmlajšimi, ki jim je predstava namenjena. Nič manj pa nasmejal tudi odraslega občinstva. /…/
Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija 1, 25. oktobra 2011

/…/ Vitezovo domišljijsko razprto pesniško besedilo o »čudnem patronu« Antontonu iz »desete vasi«, ki, med drugim, jajca zatika v zemljo (da bi dozorela) ter molčečo ribo peti uči ..., so novogoriški uprizoritelji izkoristili zgolj kot izhodiščni »predtekst« (objavljen na spremljevalnem gledališkem lističu) za odrsko svobodno, živahno uglasbeno ter duhovito razgibano uprizoritev tako rekoč brez besed in ji nadeli zavajajoč podnaslov »mini opera za najmlajše«. Za prizorišče in plodno izhodišče nabrito razgibane in rockovsko ritmizirane odrske slikanice je poskrbel scenograf Branko Hojnik s prvinami in »partnerji« iz Antontonovega življenjskega in domišljijskega okolja, ki jih je pomenljivo in igrivo povezal in stiliziral tudi v črke iz imena Anton. V oranžnem kombinezonu, živo rumenih škornjih, z budilko za pasom in neukročenimi lasmi (kostumograf Matic Hrovat) ter s polnokrvno igralsko privrženostjo je Patru Harlu uspelo oživiti Antontona v prostodušnega in otroško igrivega krajevnega posebneža ter bistroumnega »božjega otroka«, ki naj bi prav z odrsko stilizirano drugačnostjo in notranjo svobodo najmlajše gledalce nevsiljivo navajal na strpnost in spoštovanje do vsakega drugega in drugačnega. Za »opero« ključno, tokrat rockovsko glasbo močno poudarjenih ritmov in ponavljajočih se kitarskih rifov, s katero uprizoritev izbrano pesniško izhodišče iz romantično idealiziranega ruralnega okolja prenaša v današnje utripanje urbane hrupnosti, robotizirane monotonije in zvočne zasičenosti, so prispevali avtorji, ki se skrivajo za imenom Čao Portorož.
Slavko Pezdir, Delo, 27. oktobra 2011