Balada o trobenti in oblaku

V medijih

/…/ vzneseno in vendar subtilno. Uprizoritev gradi na radikalni stilizaciji vseh in vsakršnih svojih gledaliških elementov: oder je malodane prazen, na njegovih deskah sta zgolj simbola požgane hiše in pa tnalo s sekiro; po svetlomodrih zavesah se preliva odrska luč, ustvarjajoča tajinstvena in zamaknjena in turobna ozračja na težke, slikovite, ostre sence; igralci so do skrajnosti odmerjeni v kretnjah in besedah, nič teatralne gostobesednosti, nobene preobloženosti ali odvečnosti v uporabi izraznih sredstev. Vse je asketsko in strogo v tem teatru, zamišljeno in zbrano. Kakor da smo stopili v oratorij. Kakor da bomo zdaj priče skrivnostnim znamenjem in onstranskim opominom. In oratorijska je potem predstava vse od začetka do konca, nepopustljivo dosledna in čista v svojem monumentalnem recitativnem slogu. /.../ Uprizoritev čisto posebne atmosfere – baladnosti, v kateri so se igralci z zavidanja vredno disciplino poredili vodilni zamisli in stilizaciji, med njimi posebej Tone Šolar kot Temnikar in Sergej Ferrari kot mož s trobento, prvi zlasti z monumentalnimi, drugi s presunljivimi liričnimi poudarki.
Andrej Inkret, Stop, 1977