Beraška opera

Advokat Peachum, kralj londonskih beračev, je ogorčen, saj se je hčerka Polly poročila z Macheathom, šarmantnim bonvivanskim šefom mafijske tolpe. Pollyjina neposlušnost porodi maščevanje, Peachum prisili Lockita, šefa londonske policije, da sproži lov, v katerem je ključno vlogo izdajalke pripravljena odigrati nekdanja ljubica Jenny, ena izmed prostitutk, s katerimi Macheath preživljal radostne trenutke. Toda ker je Macheath obljubil poroko tudi Lockitovi hčerki, se zgodba o spopadu moči in ljubezni vse bolj zapleta …

Intriga očeta, ki mu hčerka odreče pokorščino, spopad dveh rivalov podzemlja in med njima kolebanje varuha javnega reda ter nenazadnje vpletanje še nekdanje (raz)očarane ljubice v ljubezenski trikotnik - ta žgečkljiva zgodba iz okolja kriminala in prostitucije je bila dramatiku Johnu Gayu sredstvo za izris kompleksne politične satire na račun skorumpiranosti angleške družbe v začetku 18. stoletja. Odločitev za formo parodije italijanske opere, ki je bila takrat tako priljubljena, da so se angleški dramatiki počutili ogrožene, je povzročila, da je bila Beraška opera največkrat izvajano delo tedanjega časa. Spodbudila je tudi številne priredbe in predelave, med njimi je nedvomno najbolj znana Opera za tri groše Bertolta Brechta in Kurta Weilla (1928). Nemški režiser Georg Wilhelm Pabst je posnel film z enakim naslovom (1931), češki dramatik Vaclav Havel pa je napisal Beraško opero kot politično angažirano (ne-glasbeno) dramo (1978).

John Gay je svojo Beraško opero sklenil z mislijo: »V toku igre ste imeli priložnost opaziti takšno podobnost med navadami višjega in nižjega sloja, da se je težko odločiti, ali fini gospodje posnemajo cestne razbojnike ali cestni razbojniki fine gospode.« Bertolt Brecht je dilemo radikaliziral: »Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke?« In prav ta krilatica je spodbudila odločitev, da se po motivih Beraške opera ponovno soočimo z vivisekcijo današnje družbe in njenih anomalij. Režiser Vito Taufer je inspiriran z omenjenimi priredbami zasnoval lastno besedilno predlogo, ki jo je do končne podobe oblikoval skupaj z ustvarjalci uprizoritve. Izvirne songe je napisal Iztok Mlakar, uglasbil pa Aleksander Pešut – Schatzi.