Bolha v ušesu ali Kaplja čez rob

V medijih

Pred sto leti napisana Feydeaujeva Bolha v ušesu nam je danes lahko blizu tudi zaradi televizijskih šovov, kakršen je Veliki brat. Protagonisti se v obeh primerih kažejo kot zaščitniki družbene morale, ki spolne odnose zapovedujejo le znotraj zakonske zveze. Po drugi strani pa vsi mislijo samo na eno, kako neopazno zlesti pod rjuhe z nekom, ki ni zakonski partner. Ni naključje, da je sprožilec hudournika zapletov zamenjav in zmešnjav, ki poganjajo natančno domišljeno kolesje burleske, impotentnost gospoda Chandebisa, igra ga Radoš Bolčina in napačno razlaga gospe Chandebise, ki jo igra Helena Pršuh, da jo mož vara. V matematično zgrajenem dramaturškem loku režiserja Janusz Kica niti najmanjše podrobnosti ne prepusti naključju. Pozornost gledalcev je ves čas ujeta v izjemno zgoščeno dogajanje, ki se s posameznimi udarnimi prizori stopnjuje vse do konca. V Hotelu pri prijazni mucki se vrata sob odpirajo, zapirajo. Junaki, potencialni ljubimci se najprej srečujejo, potem pa se skrivajo zakonskim partnerjem in bežijo pred njimi. Kaos je prignan do absurda. Absurda,v katerem je celoten ansambel pokazal izjemno mero discipline, igralsko veščino pa dobro nadgradil s kreativnostjo in intuicijo. Bordel medčloveških odnosov se nato nadaljuje in razplete v salonu, kjer se je tudi začel. Zdi se, da do roba norosti prignani protagonisti zadovoljno prevzamejo vloge, ki jih od njih zahteva družba. Red je ponovno vzpostavljen. In posteljna farsa se lahko znova začne.
Lea Širok, Primorski dnevnik, Radio Koper, 02.06. 2007

Kot zadnjo v sezoni je SNG Nova Gorica uprizoril Feydeaujevo Bolho v ušesu ali Kapljo čez rob (kot je slovensko različico naslovu pripisal vešč prevajalec Aleš Berger), in sicer v režiji Janusza Kice, ki ga z dramatikom gotovo druži matematična natančnost. Še vedno pogosto uprizarjana farsa iz leta 1907 sodi v tip dobro narejenih iger (piece bien faite), za katere je značilna čvrsta struktura, ki lahko gledalca, ob prav takšni postavitvi, mahoma priklene nase. Ob zavedanju tega je Kica celoto uravnal v primernem ritmu: z dramaturginjo Martino Mrhar sta besedilo mestoma zgostila, s scenografko Slavico Radovič pa avtorjeve detajlne prostorske opise poantirala skladno s posodobljeno ureditvijo (prostorna dnevna soba v prvem in tretjem ter hotelsko stopnišče z razprto vrtljivo spalnico v drugem dejanju). Do zastoja sicer pride ob spremembi prizorišča, kar režiser zgolj provizorično rešuje s predzavesnimi vstopi (in ne, recimo, s še enim odmorom), a prav po tem se zgodi nedvomni vrhunec dogajanja: zapleti v hotelu Pri prijazni mucki so izpeljani nadvse tekoče, in to nasploh, a posebno velja poudariti vlogi, ki ju v tem, do paroksizma stopnjevanem komičnem vrelišču odigrava Radoš Bolčina. Iz gospoda Chandebisa, čigar nenadna izguba spolne potence na eni in problemi s hrbtenico na drugi strani sprožijo celotno verigo sumničenja, pasti, napačnih razlag itd., se zdaj spremeni v hotelskega slugo Pocha, ki ga rad malce preveč srkne. Poleg kostumskih sprememb (zanje sta, kakor tudi nasploh, ob poudarjanju značajev poskrbela Leo Kulaš in Svetlana Visintin) Bolčina razloči osebi v vedenju (pazljiva uglajenost – dobrodušna robatost) in govoru (zborni jezik - potencirani dialekt). Sicer pa uprizoritev s pridom izkoristi dramatikovo jezikovno razplastenost (lektorje bil Srečko Fišer) in je zelo uspešna tudi ob tako zahtevni nalogi, kakršna je pripisana igralcu Camilla Chandebisa: Blaž Valič njegovo govorno napako (izgovarjanje zgolj samoglasnikov) izpelje v obliki nosljanja in jo na vseh potrebnih mestih tudi koherentno drži. Utečena igralska ekipa, ki se večinoma spretno izogne karikiranju in obvladano podaja do absurdnih situacij privedene zaplete ter se ob tem nemalokrat zabavljivo poigra s posameznimi avtorjevimi vnosi (na primer špansko vročekrvnostjo), izoblikuje v komičnosti učinkovito uprizoritev, s sicer kar dobršnim upadom v zadnjem dejanju. Skrbno sledeč Feydeauju se loti instituta zakona, a ga namesto končne (v času nastanka igre predpisane) dramatikove uravnave v prvotno stanje z manjšim posegom (prisotnostjo potencialnega ljubimca) pritajeno spet ukrivi.
/…/ Utečena igralska ekipa Bolhe v ušesu izoblikuje v komičnosti učinkovito uprizoritev.
Ana Perne, Dobra stara klasika v novem okolju, Bolha v sodobnem meščanskem ušesu Dnevnik, 4. 6. 2007

Zgolj navidezno protislovje: da bi bil kaos prepričljiv, mora biti vse natančno premišljeno, dognano, usklajeno. Zmedo, ki jo je Georges Feydeau (1862-1921), najpopularnejši pisec francoskega bulvarnega teatra svojega časa, ujel v komedijo Bolha v ušesu ali Kaplja čez rob, je Janusz Kica preselil na oder SNG Nova Gorica – mašinerija spletk in prevar tudi tu deluje brezhibno, vsak kolešček se zavrti, ko nastopi njegov čas. Vse se začne, ko v eni boljših familij gospa Raymonde Chandebise – Helena Peršuh jo upodobi s prepletom notranje razrvanosti, bolestne sumničavosti in zatrte strasti – svojega moža, ki ni več sposoben potešiti njenih potreb, po krivem osumi prešuštva. Pač, tisto, česar ne zmore doma, mu gre bolje od rok kje drugje, da drugih telesnih organov niti ne omenjamo. Na prvi nesporazum se nagrmadi še kopica novih, po odru begajo ljjudje, ki imajo bodisi enake priimke bodisi so si na las podobni, drug ob drugega butajo diametralno nasprotni značaji, vsakdo najde nekoga, pred komer se mora skrivati, lažna pisma pišejo in berejo napačne osebe, v bordel hodijo ljudje, ki iščejo nekoga, medtem ko ta išče nekoga drugega, drugi išče tretjega, tretji pa prvega, nihče ne razume ničesar, vrtoglavi vrtiljak se vrti vse bolj divje, nakar se dodobra pomešana šahovnica v nekaj potezah razčisti, vsakomur je spet jasno vse, vsi se lahko vrnejo k svojemu bolj ali manj zlaganemu življenju. Vodvilsko komedijo, ki letos praznuje stoletnico, je Januszu Kici uspelo pognati v tek, kot se za "dobro narejeno igro" tudi spodobi. Na obeh prizoriščih, tako v modernem stanovanju kot v bordelu, na scenografiji ravnih linij in čistih barv, ki jo je oblikovala Slavica Radovič, se virtuozno oblikovani zapleti vrstijo z bliskovito naglico. Preplet igralskih nastopov ponekod spominja na tiste strašljivo hitre posnetke velemestnih ulic, po katerih drug mimo drugega švigajo drobceni avtomobili. Radoš Bolčina z imenitno igralsko kondicijo odigra osrednja lika, ki sta si podobna kot jajce jajcu, zaradi česar tepejo tako enega kot drugega: Bolčina iz napetega, a dostojno zadržanega stebra družbe Victorja Emmanuela Chandebisa vseskozi skače v mahedrave hlače vedno malce pijanega, s seboj in svetom pomirjenega bordelskega strežaja Pocha. Chandebisovega plejbojskega tovariša odigra Vojko Belšak, eno boljših vlog pa prispeva Blaž Valič, ki nepozabno odigra mladega Camilla Chandebisa, poba s hudo govorno napako, ki ga nihče ne razume, zato revež tu pa tam besno cepeta naokrog ter še hitreje in nerazločneje vpije v nebo. Večina vlog je razporejena v pare, med katerimi velja omeniti temperamentna Španca: Lara Jankovič je spletkarska Lucienne, ki spretno podpihuje prijateljičino sumničavost, njenega podivjanega soproga pa odlično upodobi Brane Šturbej – replike, ki jih je prevajalec Aleš Berger prelil v duhovito špansko-slovensko mineštro, skorajda laja, medtem ko med rogoviljenjem po odru in opletanjem z revolverjema še najbolj spominja na groteskno mešanico zapeljivega španskega plesalca in drznega toreadorja. Režiser, ki v vsesplošni odrski zmedi najde še dovolj prostora, da z glasbo Stanka Juzbašića pospremi nekoliko bolj lirične trenutke, je znal na pravo mesto postaviti tudi tiste igralce, ki vse prevečkrat ne dobijo prave priložnosti. Gorazd Jakomini in Ana Facchinl sta tako oblikovala eni svojih boljših vlog: prvi je tujec, ameriški prebivalec bordela, ki postopoma slači elegantno obleko, nakar svoje žrtve po veži preganja v usnjeni sadistični opravi, Ana Facchini pa z vzvišeno gracijo odigra zapito bivšo prostitutko, danes pa ponosno lastnico enega boljših bordelov naokrog, ki ga upravlja s svojim soprogom, nekdanjim vojakom – Ivo Barišič, oblečen v rožnat suknjič in usnjene hlače, ga upodobi z elegantno milino upravitelja bordela in šefovsko ostrino nekdanjega oficirja. Kostume, ki potencirajo temeljne in najbolj komične lastnosti likov, sta oblikovala Leo Kulaš in Svetlana Visintin. Pri predstavi, v kateri nastopijo še Maja Poljanec, Primož Pirnat, Miha Nemec m Milan Vodopivec, bo treba malce dodelati le še tehnično plat – ko bodo vrteče postelje in zastori delovali, kot morajo, brez zatikanja, ko bo tehnika tudi na odru dosegla človeka, bo kaos res blizu popolnosti.
Andraž Gombač, Milina, oblečena v usnje, Feydeaujeva Bolha v dobro podmazani mašineriji Janusza Kice, Primorske novice, 4. 6. 2007

Režiserja Janusza Kico, ki tokrat že drugič v sezoni postavlja igro o varanju, smo do zdaj poznali predvsem po pospeševanju, po hitrih in natančnih odrskih akcijah, spomnimo se recimo Treh mušketirjev, Shakespearjevega Viharja ali pa Sna kresne noči, ki jih je zaznamoval ravno vrtoglav uprizoritveni tempo. pričakovali bi, da bo Feydeaujeva Bolha, ki je natančno izdelan komedijski stroj, narejen za visoke obrate, zanj kot nalašč; lahkotno besedilo s peklensko logiko, v katerem se nekaj parov, ki se navzkriž varajo ali pa tako vsaj izgleda, znajde hkrati in z istim priimkom v cenenem hotelu s sobami na uro in posteljo z mehanizmom , ki pred rogonosca/ko, ki bi iskal v njegovih sobah dokaze za zakonolom, pričara revmatičnega gospoda, z dementnim in nalitim dvojnikom varanega gospoda, z različnimi ravnmi jezikovnih nesporazumov, od tujščine do govorne napake, pa temperamentnih tujcev s poškodbo časi in pištolami, vse to naj pripelje do vrtoglavega pospeševanja dogajanja, do stopnjevanja do norosti, kot je občudujoče zapisal že Ionesco, kar vse se potem varno zvrne v zakon kot potrditev norme.
Režiser s sodelavci v uprizoritvi, prevajalcem Alešem Bergerjem, scenografko Slavico Radović in kostumografoma Leom Kulašom in Svetlano Visintin, avtorjem glasbe in oblikovalcem zvoka Stankom Juzbašićem je ta vodvil posodobil, čas dogajanja je dovolj abstrakten in nekako tudi ta naš, hotel ne ravno podrtija, malo kičast, vsekakor pa odprt na vse strani in s stopnicami navzor in od spodaj, mišnica in prostor za igre varanja brez meja hkrati, dnevna soba pa nekakšen nobel bivalni in družabni prostor višjega uradništva. Vendar pa uprizoritev bolj kor morebitni socialni premiki in zaostritve zaznamuje tempo, v prvem delu izrazito pridušen, kot da bi se tja, kjer je bila psihologija, prej izrivana, ta vračala skozi rahlo tesnobo, paniko, vendar ne zelo izrazito, prisotna je vročičnost, hlastnost, ki se potem v hotelskem delu sicer polno razmahne, vendar pa, začuda, ni zelo smešna in osmešena. Uprizoritev kot da se odreka celi vrsti komičnih učinkov in drastiki, s katero so se je sicer lotevali, kljub dovolj izraziti tipizaciji in zmerno karikirani karakterizaciji.
Tako je Radoš Bolčina sramežljivi gospod Chandebise, ves v zadregi zaradi svoje erektivne hibe, pa takoj spet Poche v prepoznavnem delovnem kombinezonu in z baretko, tak tipičen primorski prostak in proletarec, pa spet in spet razpet med obojim, vendar kljub nedvomni igralski vehemenci in silovitosti ob dejstvu, da jih dobiva z vseh strani, ne pride dovolj do izraza njegova nemoč, nelagodje ob uvidu, kaj lahko poštenjakarja v enem dnevu vse doleti. Helena Peršuh odigra njegovo ženo bolj avšasto in naveličano kot ljubosumno, Vojko Belšak je samovšečni tip latinskega, italijaniziranega ljubimca, ves čas zaletav in na preži, kje mu bo kaj padlo, Lara Jankovič in Brane Šturbej sta temperamentna in morda najbolj karikiran španski par, on v rokoborski maniri in tu in tam ves penast in v širokih gestah, tudi ona silovita, Ana Facchini in Ivo Barišič »gostitelja« v hotelu, Maja Poljanec in Miha Nemec pa služabniški par, s pridruženim v trikotniku Blažem Valičem kot žežnjajočim, pa zato do konca in polno smešnim, precej nerodnim, pa vendar temperamentnim nečakom Camillom. Kljub nedvomni igralski veščini in naporom pa se zdi, da je ta sfrizirani komedijski stroj še v fazi utekanja, da bo moral svojo hitrost, vrtoglavost in komično ali pa morebiti kakšno drugačno učinkovanje še pridobiti.
Matej Bogataj, Utekanje komedijskega stroja, Delo, 7. 6. 2007