Skoči na vsebino

Samuel Beckett

Čakajoč Godota

Samuel Beckett

Čakajoč Godota

En attendant Godot

PREMIERA

16. oktober 2003
Nova Gorica

10. julij 2003
Sečoveljske soline

Koprodukcija

Primorsko dramsko gledališče in
Primorski poletni festival.

Klasika 20. stoletja Čakajoč Godota Nobelovega nagrajenca Samuela Becketta (1906 - 1989) je že takoj po krstni uprizoritvi leta 1953 v Parizu sprožila pravi plaz nasprotujočih si interpretacij, sam avtor pa se je razlagam dela raje izogibal; ko so ga v nekem intervjuju vprašali, koga in kaj predstavlja Godot, je odgovoril: "Če bi vedel, bi povedal že v igri."
Verjetno so globlje kot vsi kritiki in razlagalci igro dojeli doživljenjsko obsojeni kriminalci, ko so si jo leta 1957 ogledali v ameriškem zaporu San Quentin - prav zlahka so razumeli Vladimira in Estragona, njuno zabavno nemoč, da bi odšla ali nehala čakati, preganjanje praznine s smešnimi ritualnimi igrami, s spomini, ki nezadržno bledijo in se izgubljajo, tisoč in en način, s katerim skušata zapolniti čas. Njuno upanje - kaj jima pa drugega preostane - da bo Godot prišel, da bosta osvobojena, da bosta odrešena.

Ustvarjalci

V medijih

»… odlična predstava o nesmislu, čutenju in usodnosti …« (Radio Slovenija)

GODOT V TRŽAŠKI OMAKI
Tauferjeva postavitev Beckettove igre Čakajoč Godota zaživela v Sečoveljskih solinah

Na kritike, ki samo hvalijo, njihovi stanovski kolegi ponavadi gledajo zviška, češ kakšen kritik pa to sploh je, če ne najde nobene napake ali pomanjkljivosti. To seveda še kar drži. A včasih je delo, ki ga človek dobi v presojo, tako zelo dobro, da bi bila vsaka negativna ocena tega dela zgolj sprenevedanje, laganje. In takšno delo je tudi Tauferjeva izvirna in sveža postavitev Beckettove igre Čakajoč Godota, ki je v produkciji novogoriškega Primorskega dramskega gledališča in Primorskega poletnega festivala minuli četrtek polnokrvno zaživela na obrobju Sečoveljskih solin.
Dramo, pravzaprav dialog, ki je krstno uprizoritev doživel pred okroglimi petimi desetletji, je režiser Vito Taufer z asistentko in dramaturginjo Teo Rogelj in dramaturškim sodelavcem Primožem Vitezom zasnoval kot nekakšno nadaljevanje Goldonijevih Primorskih zdrah, ki jih je pred dvema letoma, podobno kot sedaj Godota, v tržaškem narečju umestil v tipični sredozemski prostor. Tedaj so uprizoritev nepozabno zaznamovale ozke piranske ulice, tokrat pa prostrane soline.
Taufer je že pri izbrušenih postavitvah Ionescove Plešaste pevke in Beckettovega Konca igre dokazal, da mu je še najbliže gledališče absurda. Tudi nov izlet vanj gledalcev ni razočaral. No, tokratna postavitev Godota verjetno ne bo všeč le tistim, ki hočejo manj eksperimentalne, bolj komorne uprizoritve tovrstnih dramskih del. Takšen, denimo, je bil Godot, ki ga je pred tremi leti na oder ljubljanske Drame postavil Dušan Jovanović. Tauferjevo čakanje na nikoli dočakanega Godota je v primerjavi z Jovanovićevim izvirnejše, drznejše, bolj burkaško, saj se Beckettovega besedila loteva na manj obvezujoč, bolj igriv način. Prva in najvpadljivejša novost je tržaško narečje, v katerem govorita glavni osebi igre Vladimir in Estragon (dramo je prevedel Aleš Berger, Vladimirjeve in Estragonove replike pa je v narečje prelil Danijel Malalan). Duhovita je tudi izvirna nadomestitev dečka, ki čakajočima sporoča, da gospoda Godota še ne bo – dečka gledalci sploh ne vidijo, saj se z Vladimirjem pogovarja kar prek prenosnega telefona.
Režiser si je uspeh v dobršni meri zagotovil že z izborom igralcev, že ničkolikokrat preverjenih komedijantov novogoriškega gledališča. Iztok Mlakar kot Vladimir in Radoš Bolčina kot Estragon sta usklajen in zabaven tandem, nekakšna primorska inačica Stana in Olia. Mlakar, ki je s sključeno, togo držo odigral bolj razumnega Vladimirja, nekakšnega živčnega vaškega gobezdača, si je replike uspešno podajal z Bolčino, ki je v manj »intelektualnem«, bolj rogovilastem, polomljenem in vreščavem Estragonu nadaljeval tip vloge, ki jo je kot Tomaž Curlo oblikoval že v Zdrahah – vlogo, v kakršni je Bolčina, ki mu igralske kondicije ne manjka, imeniten.
Prav tako spretno sta svoje delo kot mimoidoča Pozzo in Lucky opravila tudi Primož Pirnat in Ivo Barišič. Prvi je kot samovšečni, samozadostni in naduti Pozzo prizorišče obvladal s svojo krepko postavo, izjemno prefinjeno pa je oblikoval tudi različna razpoloženja, v katerih se znajde Pozzo – od zanosne zamaknjenosti med recitiranjem do utrujenosti in pobitosti. Barišičev Lucky je bil tih in zelo ponižen Pozzov klovn, ki ga je igralec morda oblikoval še preveč zadržano. Ni kaj, Godot je nedvomno vrhunec letošnjega PPF.
Andraž Gombač, Primorske novice, 15. 7. 2003

SUGESTIVNO ČAKANJE NA GODOTA
O Beckettovem Čakajoč Godota v postavitvi Primorskega dramskega gledališča je bilo na teh straneh že zapisano, novo razmišljanje pa ne bo odveč. Prvo premiero je uprizoritev doživela poleti na prostem, v čudovitem okolju Sečoveljskih solin, kjer se je luna svetlobno poigravala z besedami, v ozadju pa smo slutili morsko gladino in njen slani vonj. Sedaj je Godot presenetil še na odru matične hiše. Primerjava med obema premierama je vsekakor tvegana in najbrž tudi brezpredmetna, a brez tega nikakor ne gre.
Solinski Godot je bil nadvse »zračen« in sugestiven, v določenem smislu inovativno začudujoč, s svojim tržaško-trebenskim-primorskim narečjem celo obrnjen v humor in zato precej razbremenjen teže filozofije, ki jo Samuel Beckett posreduje s svojo neponovljivo umetnostjo. Absurd našega življenja se je kazal pač kot danost, ki jo je treba na poti od rojstva do smrti sprejeti in si pri tem ne delati prevelikih notranjih vozlov. Čakanje na Godota je na seznamu stvari, ki jih bivanje ponuja in če ga ne bo, če Godot ne bo nikoli prišel, je treba to sprejeti z veliko dozo lahkotnosti in neobremenjenosti. Človekov čas se zapolnjuje tudi z drugačnimi elementi, kot sta na primer odhajanje in vračanje.
Dvoranska postavitev (tudi ta je bila v rokah režiserja Vita Tauferja) je skušala ohraniti zgoraj nakazano, a vendarle je prišlo do temeljitih vsebinskih premikov, kot da smo se vrnili v pravo območje tako imenovanega teatra absurda. Čakajoč Godota postane spet trpek in mučen izsek z ogledala življenja, spet introvertiran vpogled v nesmisel človekovega početja in dihanja. Humor se zareče kot britev v kožo, ni več sproščujoč, nasprotno, še globlje odpira rane odnosov, čakanja, hrepenenja. Kot da se z dvoranskimi stenami oči tudi miselni prostor protagonistov in sporočanja. Nanovo smo postavljeni pred osnovno vprašanje smisla in gledamo svoj lasten »življenjski film« preko opna tragične vizije. V to nas napotuje tudi vrhunska interpretacija igralcev, ki je zgoščena v Beckettovo filozofijo še bolj radikalno in brezkompromisno. Začuda pa je slišnost v dvorani veliko bolj vprašljiva, kot da bi bili tudi glasovi igralcev v primežu kaotične brezizhodnosti, kar jemlje moč posameznim replikam. Sicer pa so bili deleži Iztoka Mlakarja, Radoša Bolčine, Primoža Pirnata in Iva Barišiča izraziti, njihova individualnost, avtohtono oblikovanje Vladimirja, Estragona, Pozza in Luckyja izjemno prepričljivo in do potankosti izoblikovano v igralski artizem. Zasuk v godotovsko tipičnost je bil očiten in zaradi tega izzivalen, izzivalen do človekovh lagodnih leg in njegovega sprejemanja življenja. Skratka, po mojem mnenju nudi »dvoranska inačica« Čakajoč Godota avtentičnejšo podobo vsega tistega, o čemer novogoriška uprizoritev, in z njo seveda Beckett, pripoveduje.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 24.10.2003.

Nagrade

  • Radoš Bolčina - nagrada Prešernovega sklada 2004, med drugimi za vlogo Estragona
  • Iztok Mlakar in Radoš Bolčina - nagrada festivala SKUP za »izjemen igralski dvojec«, 2004
  • Vito Taufer - nagrada festivala SKUP za režijo, 2004
  • Vito Taufer - nagrada Borštnikovega srečanja za režijo, 2004
  • Iztok Mlakar - Severjeva nagrada 2004, med drugimi za vlogo Vladimirja

Festivali in gostovanja v tujini

- Primorski poletni festival, Sečoveljske soline, 2003
- Mednarodni festival Mejni fest, Nova Gorica, 2004
- 3. Slovenski festival komornega gledališča SKUP, Ptuj, 2004
- 3. festival Kluže, Bovec, 2004
- Primorski poletni festival, Sečoveljske soline, 2004
- Mednarodni festival Ohridsko poletje, Ohrid, Makedonija, 2004
- Heraklejski večeri, Bitola, Makedonija, 2004
- 50. Splitsko poletje, Hrvaška, 2004
- 39. Borštnikovo srečanje , Maribor, 2004
- Göteborgs Stadstheater, Švedska, 2005
- Primorski poletni festival, Koper, 2005
- Narodno pozorište Tuzla, BiH, 2005
- Atelje 212, Beograd, Srbija, 2005

21. 4. 2020, 23.58. SPLET.

24. 4. 2020, 23.47. SPLET.