Čarovnik iz Oza

V medijih

Zgodbo o Doroteji iz Kansasa poznamo skoraj vsi. Deklica se znajde v čarobni deželi Oz, a kljub njeni lepoti se želi vrniti domov, zato pa mora poiskati velikega čarovnika. Na poti do njega sreča strašilo brez možganov, pločevinastega človeka brez srca in leva brez poguma. Vsi trije se z njo odpravijo na pot, ki pa ni le pustolovščina, je tudi pot odraščanja in iskanja odgovorov, kaj sploh je pamet, sreča in pogum. Zgodbo popestrijo songi in ples, ki predstavo naredijo dinamično, s tem, ko se igralci pomešajo med publiko, pa ta dobi občutek, da je tudi sama del čarobnega Oza. Sicer pa avtor besedila in režiser Miha Golob poskuša zgodbo približati današnji generaciji, ki ima s tisto v 19. stoletju, ko je ta najpopularnejša zgodba ameriške kulture nastala, veliko skupnega, predvsem to, da vsi mladi, ne glede na čas, sanjajo. Ko je zgodba v 19. stoletju nastala, je ta zaznamovala vzpon mladostniške kulture. Kasnejši film je nastal po okrevanju Amerike po hudi gospodarski krizi, z njim pa so se naslonili prav na silo mladosti, ki naj bi državi dala nov zagon. Pri nas je danes situacija ravno obratna. Mladi sanjajo, a sanj ne morejo uresničiti, zato potrebujemo več Dorotej, ki sanjajo velike sanje, ne čakajo na rešitev, temveč problem rešijo same.
Lea Kemperle, Radio Slovenija 1, 13. septembra 2014
 

"Prolog" v letošnjo sezono je primorski teater želel nameniti najmlajši, a najbolj iskreni publiki, ki neobremenjeno in z odprtim srcem vpija vase vsebino predstave in se nanjo odziva povsem odkritosrčno. Sodeč po tem, kako so otroci in odrasli spremljali pravljično razvijanje dogodkov in ob koncu ustvarjalce "zasuli" s prisrčnim ploskanjem, so režiser Miha Golob in igralci ter vsi ostali sooblikovalci predstave opravili dobro in učinkovito svoje naloge. Predstava je nastala po zelo znanem mladinskem romanu Lvmana Franka Bauma iz 1. 1900. Literarno delo je slavo doseglo kot muzikal v filmski inačici režiserja Victorja Fleminga iz 1. 1939. V njem je protagonistko Dorotejo igrala Judy Garland - ob tej interpretaciji se je trajno zapisala na glasbeno sceno tudi pesem Qver the raimbov. Režiser Golob - ob dramaturški pomoči Tereze Gregorič - je to poznano vsebino priredil in jo postavil na oder tako, da je muzikal postal dinamična, čvrsta uprizoritev, ki niti za trenutek ne pusti, da bi se gledalec raztresel, saj ga režiser kar povleče v pravljični klobčič tudi s tem, da je dogajanje mestoma "prenesel" v dvorano, med samo publiko. Zanimivo je Golob tudi nakazal "ločnico" med resničnim in sanjsko-pravljičnim svetom. Eden je pač "bolj tog, strožji", v njem se odvija prvi prizor, ko je Doroteja še v domači hiši v Kansasu, kjer ji je dolgčas, ker se ji zdi, da domači nimajo nikoli časa zanjo, sama pa išče pozornosti in svoj prostor pod soncem, prav tako kot današnji otroci, ki bi radi čim prej vse spoznali. Dogajanje v očarljivi deželi Oz pa je ovil v skrivnostno ozračje tudi tako, da zgodba poteka za prozorno tančico, skozi katero prodirajo in se na njej zarisujejo čarobni svetlobni učinki (mojstrski oblikovalec svetlobe Samo Oblokar) - slikovit in domiseln je npr. prikaz zračnega vrtinca. Skrivnostni prostor je postal še skrivnostnejši ob umetni meglici, ki je mestoma prekrivala pot, po kateri hodi Doroteja, ki jo je tornado iz sivega Kansasa ponesel onkraj mavričnega loka v deželo Oz. Kljub čarobnosti te dežele, v kateri živijo čudna bitja, tudi dobra čarovnica in zlobna vešča, pa bi se iz nje tako rada vrnila v domači kraj. Prepričana je, da le slavni čarovnik Oz ji lahko pomaga. Na tem pustolovskem popotovanju jo spremljajo strašilo, ki bi rado dobilo možgane, pločevinast človek, ki si želi srce, in lev, ki nima poguma. Pot do čarovnika je dolga in polna zaprek, ki jih morajo premostiti; pri tem se izkažeta njihova iznajdljivost in trdna prijateljska vez. Kar so iskali, so pravzaprav že imeli v sebi, veliki čarovnik pa sploh ne obstaja! Tudi Doroteja je na sebi že imela čeveljčke, s katerimi bi se lahko kadarkoli napotila domov. Všečna, presenečenj polna pravljica o odraščanju, zaupanju vase in iskanju rešitev na temeljna življenjska vprašanja je prijazno nagovorila mlade in jih spodbudila, naj v sebi iščejo to, kar potrebujejo. Pomenljive songe, s katerimi je opremljen muzikal, je napisal slovenski kantavtor Jani Kovačič, uglasbil pa jih je Boštjan Gombač. Ob znanih ritmih je zgodbi dal privlačno glasbeno spremljavo, ki posrečeno poudarja občutke protagonistov in situacije, v katerih se ti znajdejo in iz katerih se seveda sami zmažejo. Protagonistko Dorotejo, ki si iz očarljive dežele želi domov, ob spoznanju, da je tam najlepše, je kot zvedavo, iskreno deklico, ki verjame v prijateljstvo, odigrala Anuša Kodelja, mlada študentka, ki je svoje nedvomne igralske sposobnosti odkrila v Amaterskem mladinskem odru in Gledališču na vrvici pod vodstvom režiserja, mentorja in pedagoga Emila Aberška, povsem predanega delu z mladimi. Ob njej so muzikal kar najbolj pristno, pa tudi vidno poudarjajoč dobre oz. slabe lastnosti protagonistov, odigrali Jože Hrovat kot dobri in razumevajoči stric Henrik, Dušanka Ristič kot bolj stroga, a dobra teta Ema, ki bi rada zabrusila v obraz gospe Gulč, kar ji gre, Peter Harl kot Hladek in še posebno sočutje vzbujajoč kot slamnato strašilo, Matija Rupel k. g. v vlogi boječega leva in Zeka, Meda Novak kot Radko in zarjaveli Pločevinko, ki ima veliko srce, čeprav se tega ne zaveda, vsi imenovani so svoj glas dali tudi drobnim bitjem Cmokcem -, Ana Facchini kot materinsko ljubeča dobra čarovnica Glinda, Arna Hadžialjevič kot živčna, zadirčna, jedka gospa Gulč in strašljiva, zlobe polna hudobna čarovnica, ter Blaž Valič v enigmatičnih vlogah profesorja doktorja Popotnika in čarovnika iz Oza. Lektorsko delo je kot vselej odlično opravil Srečko Fišer. Prikupna, scensko (Petra Veber predvsem simpatičen oblak s pipo!) in kostumsko 0elena Prokovič) domiselno zasnovana ter s plesnim gibom razgibana in obogatena predstava (Nastja Bremec in Michal Rynia) zna primerno nagovoriti današnjega otroka, ki mu bo, tudi s pomočjo staršev, gotovo iz nje uspelo izluščiti vzgojno sporočilno misel.
Iva Koršič, Novi glas, 9. oktobra 2014