Črvi

V medijih

KONFLIKTI ČASA
Krstna predstava dela Vitomila Zupana »Črvi« v Novi Gorici

Primorsko dramsko gledališče je vsekakor znova dokazalo svojo pravilno usmerjenost in politiko, ko je pred kratkim izvedlo krstno predstavo novega dramskega dela Vitomila Zupana »Črvi«.
Težko bi označili Zupanovo dramsko besedilo za dramo v klasičnem smislu besede, čeprav vse inovacije in tudi zunanja shema kažejo na radijsko reportažni, retrospektivni zapis nekega konflikta sedanjega časa, ki pa ni samo konflikt od danes, temveč je tudi od včeraj in bo tudi od jutri. Površni opazovalec bi ob gledanju menil, da gre v »Črvih« za obravnavo konflikta med generacijami, spet drugi pa bi delo celo lahko razglasil za nihilistično. V resnici pa gre, pod videzom izredno odlično napisanega dialoga, ki zveni dostikrat aforistično in jedko, za problem neprilagodljivosti med ljudmi, za problem trojnosti v človeku: preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Bizarna, samo na videz nihilistična, včasih boleča, a v bistvu avtorsko prizadeta igra o črvih-ljudeh, njihovem gomazenju in iskanju prostora pod soncem nam vendar sporoča del globlje, skrite resnice o nas samih, resnice, za katero bodo morali ljudje in generacije še marsikaj preživeti in doživeti, da bodo iz črvov preko bub in metamorfoz postali žuželke – dokončno formirani ljudje.
Režiser, scenarist in kostumograf v eni osebi, Jože Babič, je odlično razumel Zupanovo odrsko sporočilo in v tem smislu izoblikoval predstavo, ki gladko teče brez zastojev, čeprav je sama dramska faktura terjala nenehno spremembo prizorišča in nastopajočih. Skrb za dikcijo igralcev je še poudarila odličnost Zupanovega dialoga. Matjaž Turk v vlogi Bosa je znova razkril, da ima novogoriško gledališče v njem igralca širokih dimenzij, pa tudi Anatol Štern kot Joe obeta mnogo na začetku svoje poti. Demetrij Bitenc (prvi zasliševalec) in Laci Cigoj (šef) sta kot gosta odigrala svojo vlogo z znanjem in vzorno. Sergej Ferrari (drugi zasliševalec), Jože Zalar (Dolinar, Borisov oče) in Tone Šolar (Kovačev oče) so prav tako prizadeto in v skladu z režiserjevim konceptom dopolnili krstno predstavo. Krog predstave pa je uspešno zaokrožil ženski trio Jerica Mrzelova (Malči), Mateja Glažarjeva (Betka) in Berta Ukmarjeva (Borisova mati), ki so prav tako vdihnile ženskim Zupanovim likom potrebno prepričljivost in doživetost.
Predstava je v celoti uspela, še posebej pa velja poudariti voljo in prizadevnost PDG, čim bolje odigrati in uprizoriti prav slovensko noviteto. To pa je lep obet za njegovo prihodnost.
Dušan Željeznov, Ljubljanski dnevnik, 23. 4. 1970.