Cvrček za pečjo

V medijih

SLAVOSPEV DOMU IN LJUBEZNI
Nova premiera v Goriškem gledališču

Charlesa Dickensa, dobrodušneža, obenem pa rezkega kritika razvijajočega se kapitalizma v Angliji, ljubitelji lepe knjige gotovo poznajo. Kdo ni bral njegovih Pickvikovcev, Oliverja Twista, Povesti o dveh mestih, Velikega pričakovanja itd. V na videz blagi ironiji se pogostoma skriva srdita obsodba družbenega reda, ki nima posluha za male ljudi. Peha jih v bedno umiranje, medtem ko drugim omogoča, da se vedno višje vzpenjajo po družbeni lestvici. Tudi v »Cvrčku za pečjo«, sliki tople domačnosti in hrepenenja po njej, prihaja do izraza Dickensova obsodba kapitalizma. Spomnimo se samo starega Galeba. Ali ni moral njegov sin Edvard preko oceana v Ameriko, če si je hotel ustvariti vsaj kolikor toliko spodobne pogoje za življenje? Pa Tackletona, ki je praktično gospodar življenja starega Galeba. Mora mu delati punčke in druge stvari, ki gredo dobro v denar ter polnijo gospodarjeve žepe, sam pa ima od vsega le borno stanovanje. Gospodar pa si ne ustvarja le denarja, marveč hoče z njim tudi vladati in kupovati celo – ljubezen.
Poleg vsega tega pa je »Cvrček« tudi slavospev topli domačnosti in miru ter ljubezni, ki ne pozna preračunavanja in interesov.
»Cvrček za pečjo« je med našimi prosvetnimi delavci zelo priljubljeno delo. Tako so ga v Šempetru v presledkih nekaj let uprizorili kar dvakrat. Tudi Goriško gledališče ga je imelo na programu že v prejšnjih sezonah, vendar ga je spričo raznih težav v ansamblu uspelo uprizoriti šele v začetku februarja letos. Naj takoj v začetku poudarimo, da je uprizoritev izključno delo amaterjev od režiserja pa do poslednjega igralca in zasluži vse priznanje. Če izvzamemo Severino Kosmačevo smo tudi pri »Cvrčku« videli na odru samo stare znance, s katerimi se srečujemo ob skoraj vsaki premieri v Goriškem gledališču.
Levji delež predstave je nosil Stane Leban, brez katerega si skoraj ne moremo več zamišljati dela na novogoriškem odru. Leban je »Cvrčka« režiral in tudi odigral vlogo starega Galeba. Režija je bila v splošnem dovolj invenciozna. Morda bi kazalo posvetiti več pozornosti le nekaterim liričnim prizorom, ki dajejo delu še poseben pečat. Tudi starca Galeba je Leban odigral z mnogo topline. Željka Humarja spričo daljše bolezni nekaj časa nismo videli na novogoriškem odru. V vlogi Johna je pokazal v primeri s prejšnjimi nastopi viden napredek. Svoj čas je tu in tam uhajal v nepotreben patos. To pot pa je svojo vlogo odigral poglobljeno in obarvano z lirično toplino, ki je prevzela gledalce. Tudi Jurij Buda in Vinko Lipičar v vlogah Tackletona ter Edvarda sta pokazala znaten napredek. Izboljšala sta predvsem izgovorjavo, ki je posebno pri zadnjem včasih motila.
Med ženskimi vlogami je imela najbolj zahtevno Marija Paravanova, ki je odigrala Dotko, Johnovo ženo. Tudi Anica Drekonjeva ni imela lahke naloge odigrati slepo deklico. Obe sta svoji vlogi dovolj verno in naravno tolmačili. Manjši vlogi sta odigrali še Severina Kosmačeva in Zofka Slokarjeva.
Zadnja premiera v Goriškem gledališču je bila med uspelejšimi. Priča nam o stalni rasti te ustanove, ki bo ob pomoči dveh poklicnih igralcev, ki jih bo kmalu zaposlila, lahko tekmovala tudi z drugimi amaterskimi ansambli v Sloveniji z že precejšnjo tradicijo.
Premiera je vzbudila precej priznanja novogoriškega občinstva. Nedvomno jo bodo prav tako toplo sprejeli tudi na gostovanjih, ki jih ima gledališče v načrtu.
K., Primorske novice, 6. 2. 1959.