Skoči na vsebino

Pierre de Marivaux

Disput

Pierre de Marivaux

Disput

La Dispute

Krstna uprizoritev

PREMIERA

12. junij 1997

Ali prva nestanovitnost ali nezvestoba izvira od moškega ali od ženske? Če bi želeli odgovoriti na to vprašanje, bi morali biti zraven, ko se je začel svet in človeška družba, meni Princ. Njegovega očeta je vznemirjalo isto vprašanje, zato se je odločil za eksperiment: štiri novorojenčke, dva dečka in dve deklici, je velel odpeljati in jih vsakega posebej nastaniti v gozdu. Po osemnajstih letih jim bo danes prvič dovoljeno, da se podajo onkraj zidov svojega prebivališča in spoznajo drug drugega ...

Kot celotno Marivauxovo gledališče tudi Disput govori o ljubezni, njeni nestanovitnosti in varljivosti, težavnem procesu spoznavanja in uresničevanja iskrenega čustva. Kakor je zaplet malodane burkaški, je iskanje resnične ljubezni do kraja brezupno.

Ustvarjalci

Igrajo

V medijih

PREREKANJE O NEZVESTOBI

Marivauxovo rokokojsko igrivost – in v njej ljubezen kot osrednjo temo njegovega teatra – Voltaire duhovito označuje kot »nič na pajčevini«; v to oznako je očitno »skril« tudi ironijo, ki z njo Marivaux spreda »pajčevino« kapriciozne aristokratične družabnosti pariškega osemnajstega stoletja. Marivaux v Disputu preskuša temo ljubezni predvsem z vidika erotične stanovitnosti ter gledalcu dopoveduje, da sta junaka ljubezenskih prevar »od vajkada do danes« oba: on in ona. Pri tem je pravzaprav manj pomembno, kdo (je) prvi greši(l), če nezvestoba pač že sodi med »grešnosti«.
Režiser novogoriške uprizoritve Disputa Vito Taufer in njegovi navdihnjeni sodelavci – med temi še posebej dramaturg Fišer – ljubezensko nestanovitnost interpretirajo tako, kakor da bi jo bil Marivaux »upesnil« zdaj, ta hip in tu. Res je doslej Taufer s klasiki pravzaprav zmeraj ravnal sodobno. A zmeraj ali vsaj marsikdaj tudi ne prav rahločutno, če ne kdaj kar hlastno (npr. pri Čehovu ali Linhartu ali Laibchu). Toda za Marivauxa je izumil presenetljivo učinkovit, direkten, preprost in minuciozen, malodane akademski 'sporočevalni' slog: zračnost, svetloba, sproščenost, neposrednost, neobloženost. V odprtem, praznem, z efektno svetlobo opremljenem scenskem prostoru, v nekapricioznem 'menuetu' nestanovitnih ljubimcev (duhovito podvojevanih v 'vodnem' zrcalu na prosceniju), v kaskadah malodane polemično iskrivih dialogov, podloženih z ironičnimi svežinami, ki slavijo cinični presežek, ko se iz zemlje vzdigneta 'angelsko' zvesta in enako izumetničena Dina in Meslis (Ristićeva in R. Krošl), celo v logičnem, samoumevno aktualnem gagu, ko se skozi odprtino zadnje stene teatra pripelje mercedes z japijevskim Princem (Starina) in mično Hermaine (Tetičkovičeva). In seveda z zares sproščeno, humorno stilizirano igro vseh protagonistov: temperamentne, najbolj všečno, kar vihravo nestanovitne Egle (Lara Jankovič), njenega upravičeno nekoliko plašnejšega ljubimca Azorja (Iztok Mlakar), elegantno nečimrne Adine (Barbara Babič), 'okorno' vetrnjaškega Mesrina (Radoš Bolčina) ter pedagoško prisrčnih, črnopoltih Carise (Metka Trdin) in Mesrou (Ivo Barišič). V treh besedah: duhovito, vitalno, današnje. Ali še drugače: konec dober, vse dobro.
Vasja Predan, Razgledi, 26. 6. 1997.

Festivali in gostovanja v tujini

• 32. Borštnikovo srečanje, Maribor, 1997

4. 12. 2020, 18.00. SPLET.