Dom Bernarde Albe

V medijih

NASILJU NAJ SLEDI UPOR

Dom Bernarde Albe Federica Garcìe Lorce, danes že znamenita prilika o nasilju in podjarmljanju in zasužnjevanju (čustev, možnosti, ljudstev), ki ji je težko določiti eno samo gonilno silo (recimo le oblastniški egoizem ali le zatiranje vsega, kar si prenehal biti, oziroma le ostrina in trdota, izživljajoči se na račun mehkobe in neodpornosti … ), nosi v sebi večjo problemsko bogatijo, je vse to in še marsikaj zraven, poleg tega pa tudi nekaj bistvenega več – ni delo, ki je frontno jasno in pregledno razmejeno, boj se ne bije samo med ljudmi, temveč tudi v njih samih, Bernarda ni le sebični nasilnik, pač pa tudi kratkovidni tradicionalistični doslednež, je neusmiljena s svojimi hčerami ne zaradi tega, ker bi jih sovražila, pač pa zaradi vladajoče prakse, da je le z nasilno roko možno ohranjati tak družinski ali družbeni red.
Ta odprtost problema omogoča lep kup interpretacij – od sentimentalne (trda mati, ki pa pravzaprav ljubi svoje hčerke) do brezobzirno ostre, brezkompromisne (medrazredne odnose nakazujoče). Jože Babič se je izognil nevarnim čerem tako ene kot druge skrajnosti, vendar se je usmeril k trši, borbenejši, golo družinskost preraščajoči režijski interpretaciji. Hladen, brutalen, neusmiljen je bil svet, ki nam ga je predstavil, zaigran pa (če pozabimo na nekaj nepotrebnih razšopirjenih teatralizmov) zelo primerno – Bernarda je bila trda in neusmiljena, vendar tako svojstveno čustveno zadržana, da je mnogo močneje delovala s svojo notranjo napetostjo, kot pa z zunanjimi izbruhi (Nada Gabrijelčičeva). Igrali so še: Jerica Mrzel, Dragica Kokot-Šolar, Metka Franko, Teja Glažar, Marjeta Gregorač, Breda Urbič, Berta Ukmar in Zofka Nanut. Lojze Smasek, Večer, 27. 10. 1973.