Erigon

V medijih

PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE NOVA GORICA
JORDAN PLEVNEŠ: ERIGON

»Odrska anatema«, kakor je v podnaslovu označen Erigon, gledališki prvenec Jordana Plevneša, je za današnjo makedonsko dramatiko gotovo na značilen način »angažirano« delo. V seriji razsekanih, napadalnih, zdaj artaudosko silovitih, potem spet po brechtovsko »poučnih«, zdaj groteskno poetičnih, nato grobo deklarativnih prizorov postavlja na oder nenavadno zgodbo, posvečeno nacionalni usodi egejskih Makedoncev in njenim travmam.
Glavna junaka sta dva, je pravzaprav en sam, eksemplarično podvojeni ali razklani človek. Njegovo prvo ime je Isidor Solunski, nekdanji igralec iz trupe Vojdana Černodrinskega v Sofiji, potem pariški emigrant, ki je za časa mirovne konference nastopal v Parizu s potujočim teatrom »Nekrolog M«, zavzemajoč se za politične pravice in svobodo majhnih narodov, končal pa razočaran in na smrt bolan v francoskem azilu za brezdomce. Drugi je pes Isidorja Solunskega, »canis lupus macedonicus«, njegov alter ego, Erigon po imenu. To je alegorična postava na nenehnem begu in v nenehnem iskanju pravice do domovine; je človek, ki ga nazadnje na »evropskem kongresu pasjih pravic in svoboščin tega stoletja« pobijejo kot psa … Oba, človek in pes, sta plen trpljenja in muke, predmet tuje pobesnele moči, ki se znaša nad njima z uničevalno blaznostjo; preganjalca in žrtvi, ki jima nikdar ne zasije nič odrešujočega in ki bosta zmerom le z monumentalnim smrtnim molkom pričala o političnih krivicah in sploh o zlu, kakršno se koti v vsesplošni »evropski blaznici« … Igra je postavljena v zadnje dneve Isidorja Solunskega; v prizore predmestnih halucinacij, v katerih se razkriva tragična usoda njegove družine, razseljene po deželah evropskega Vzhoda in izročene stalinističnemu terorju, vstopa vseskozi prav tako grozljiva emigrantska usoda njegovega psa Erigona na evropskem Zahodu.
Tako je Erigon na prvi strani »odrska anatema« nad norostjo in terorjem, ki sta se razrasla čez ves svet, nad politično samovoljo in cinizmom, nad nečloveškimi totalitarnimi pritiski – in v tej svoji razsežnosti je to tanka, glasno nedvoumna in udarno deklarativna igra. Na drugi strani pa je to zgodba o osebnih stiskah in intimnih bolečinah ljudi brez domovine, o njihovi nedolžni, do smrti izmučeni zvestobi izvirom, nacionalnemu bistvu, ponižani in zaničevalni domači tradiciji; o njihovem koprnenju po domovini, s katerim se brez upa zmage postavljajo po robu nihilistični zahodni dekadenci in brutalnemu političnemu nasilju, ki prihaja z Vzhoda in ki zanj domovina in narod ne štejeta nič, ker je pač vse, kar šteje le internacionalistična razredna »zavest«. V teh svojih sestavinah je Erigon lirično presunjena in ganljiva, a tudi s sveto jezo nošena igra. V njej si vseskozi segajo v besedo melodramatični prizori potujčevanja in preganjanja in lirične agitke v imenu »idealne« politične resnice in pravice – prizori trpljenja in koprnenja, bolečine in jeze enega in istega razdejanega apatrida v dveh podobah, človeka in psa.
To igro o političnih krivicah in razdeljenem narodu je z novogoriškimi igralci (in v prevodu Draga Jančarja) – kot že praizvedbo v Skopju – režiral Ljubiša Georgievski. Predstava je bila subtilna in natančna, s pridom je izkoristila higienično restavriran prostor osrednje dvorane na dvorcu Zemono pri Vipavi; ni si kot skopska prizadevala za profesionalnimi teatralnimi efekti, pač pa je gradila predvsem na liričnih elementih Plevneševe besedne predloge. Poleg diskretnih scenografskih akcentov (delo Svete Jovanovića), ki so s premišljeno dekorativnostjo označevali najnujnejše menjave v številnih prizoriščih, postavljenih v krogu, je bilo gledališče tako rekoč v celoti v rokah igralcev. Nehvaležno fragmentarne naloge so opravili zanesljivo in s potrebno razvidnostjo, domiselnostjo in dvoumno groteskno plastiko. Posebej velja izdvojiti Bineta Matoha kot Erigona in Sandija Krošla kot Isidorja Solunskega, med manjšimi parti pa vlogo Dragice Kokot, ki je predstavljala gospo Dubois, pariško »kolekcionarko trupel, psov in idealov«, in Miro Lampe-Vujičić v vlogi Isidorjeve nesrečne žene Maline. Nasploh pa je potrebno reči, da se je obsežen ansambel zanesljivo in požrtvovalno ujel v skupinski igri, in sicer tudi tam, kjer so posamezniki imeli na voljo zares le minimalno gradivo.
Andrej Inkret, Naši razgledi, 23. 3. 1984.