Skoči na vsebino

Eduardo De Filippo

Filumena Marturano

Romantična melodrama

PREMIERA

20. september 2012
SNG Nova Gorica

20. april 2012
Gledališče Koper

Koprodukcija

Gledališče Koper

Filumena po petindvajsetih letih življenja s premožnim Domenicom spozna, da se namerava njen lahkoživi »gospodar« poročiti z mlado smrkljo. Razžaljena se odloči za prevaro: zaigra, da je na smrt zbolela in da je njena poslednja želja poroka. Toda takoj ko duhovnik odide, Filumena »ozdravi« in poskuša doseči vse, čemur se je v življenju morala odreči.

Eduardo De Filippo, vsestranski italijanski gledališki in filmski ustvarjalec, je izkazoval izjemno sočutje do vseh, ki trpijo revščino, krivice in ponižanja. V tragikomični Filumeni Marturano ni postavil zgolj izzivalnega vprašanja, ali se nekdanja prostitutka lahko poroči, ampak je tudi problematiziral položaj in pojmovanje žensk ter nezakonskih otrok v katoliški patriarhalni Italiji.

Ustvarjalci

Igrajo

V medijih

Eduardo de Filippo najprej igralec, komik kasneje pa plodovit italijanski dramatik, ki je svoja besedila praviloma tudi režiral in v njih igral, je že leta 1946 z dramo Filumena Marturano (prevod Srečko Fišer) zasnoval idealne nastavke za debatiranje o ženski emancipaciji (če izkoristimo to popularno formulacijo), toda daleč od tega, da bi jo časovno ali lokalno zakoličil Filumena Marturano je namreč, kljub deprivilegirani mladosti, odločna ženska z žilico za preživetje, gmotno kalkuliranje in inteligentno razporejanje skrivnega (dvojnega) življenja. Rojena v številčno revno družino, pri trinajstih odgnana od doma, se znajde v primežu »najstarejše obrti«, prav tam pa jo - kako priročno - doleti prvo srečanje z njenim bodočim možem, mogotcem Domenkom Sorianom. Kako in predvsem kakšnega pa srečamo mi? Razjarjeno vzkipljivega in zariplega v zadušljivem krču obžalovanja svojega življenja ga Bine Matoh v uvodnem prizoru vzpostavi kot alarmantno iztočnico v dogajanje, to pa bo nadalje obtesano z italijanskim (primorskim) temperamentom, jezikavostjo, nepogrešljivim dramatiziranjem ... Zgodba se razpre kot postfestum učinek zavoženih petindvajsetih let skupnega življenja med neodločnim Sorianom in samosvojo Marturanovo, ki sta v partnerski navezi prav posebne vrste, precej neobvezujoči in liberalni. In če je njegova deviantnost podcenjujoča, je zato precej sproščeno razkrita, medtem ko je srž dvojnega življenja Filumene Marturano drugje in drugače - v dosledno in skrbno prikritem vzdrževanju (zdaj že odraslih in preskrbljenih) treh sinov (Rok Matek, Igor Štamulak in Blaž Popovski), kijih pretkano in neopazno subvencionira na račun svojega »zvesto nezvestega« Soriana. Pred nami je torej zagoneten profil naslovne junakinje, ki se s stališča sočutja izkaže bojevnica, z vidika morale prevarantka, zdaj kurtizana, zatem svetnica, zmeraj pa previdno preračunljiva in neomajno prepričana o lastnem prav. To intrigantno zavozianost, ki jo je dramatik sicer dobro premislil, v mesen, prepričljiv in verjeten značaj premesti Saša Pavček, ki spretno, senzibilno, vseskozi z energijo razčiščene samorefleksije, ambivalentno krmari med dostojanstvenostjo in ponižanostjo. S scenografom Milanom Percanom režiserka Katja Pegan de Filippovo besedilo, ki sicer reference črpa iz neapeljskega okolja in povojnega časa, vstavi v realistično, salonsko in nevtralno okolje, kjer se poudarjeno izkaže še izdelan komični odtis Teje Glažar kot Filumenine zaupnice. Tu sta še zabavna naveličanost in mentalna odsotnost »kočijažka« Iva Barišiča, pa duhovita gluhonema služkinja Ajde Toman ter Lara Jankovič kot Sorianova aktualna priležnica in Blaž Valič kot odvetnik. Četudi je življenjska pustolovščina Filumene Marturano zgodba s srečnim koncem in »katarzično spravo«, jo - kljub na videz lahkotnejšemu besedilnemu žanru - od enostranske označbe tokrat nedvomno ločuje razdelana, tragikomično uravnovešena in žlahtno (samo)kritična upodobitev Pavčkove.
Zala Dobovšek, Delo, 20. aprila 2012

V četrtek, 22. septembra 2012, so na velikem odru odrske luči, ki jim vselej tako tankovestno zna dati prave svetlobne odtenke Samo Oblokar, obsijale prvo letošnjo uprizoritev, romantično melodramo Filumena Marturano, velikega začetnika in mojstra neapeljskega narečnega gledališča Eduarda De Filippa (1900 -1984), igralca, režiserja in pisca, ki je v svoja dela, ob sočustvovanju s ponižanimi, trpečimi, zapostavljenimi, zmeraj vlil zaupanje v vero. Povsem naravno in globoko je Saša Pavček izrazila Filumenino materinsko ljubezen, ki pogumno pluje proti toku in zmaga, pa tudi njeno ljubezen do življenja nasploh, čeprav ji le-to ni prizaneslo s trpkimi trenutki. Tudi zaradi teh odtenkov je predstava doživela dolgotrajno ploskanje. Publiki se Filumena Saše Pavček prikupi tudi zaradi sočne narečne govorice, v kateri se izraža, ki je v nasprotju z uglajenim jezikom Domenka Soriana, ki bi pri šestdesetih in več letih še zmeraj rad osvajal mlada srca, tudi s svojim denarjem seveda. Domenica je odigral prvak SNG Nova Gorica Bine Matoh, ki zna vsak lik natančno izostriti in mu vliti dušo in srce in pri tem izraziti in posredovati občinstvu menjajoča se čustva: tako je opisal tudi Domenkovo notranjost. Posebno figuro pristne, iz ljudstva vzete ženice Rosalie, vdane svoji dobrotnici Filumeni, je s toplino, pa tudi "prebrisanostjo", ki jo zmore starejša ženska, ko se trdno oklepa tega, kar je dosegla v nelahkem življenju, je tudi z imenitno mimiko in nadrobno izdelano gestikulacijo izrisala Teja Glažar. Prisrčno, nebogljeno, gluhonemo služkinjo Lucio, s katero Filumena ravna zelo materinsko, je občuteno naslikala Ajda Toman. Na novogoriški premieri je v vlogo Alfreda Amorosa, zaradi bolezni odsotnega Iva Barišiča, vskočil Pavel Ravnohrib; pri tej zamenjati smo gledalci sicer pogrešali tisto prosojno tančico prefinjene ironije, s katero Barišič vsakič odene interpretacije svojih likov in jim s tem pripiše posebno značajsko nianso, ki jih dela privlačne in svojevrstne. Filumenine sinove in njihove različne značajske poteze, iz katerih bi Domenico rad uganil, kateri je njegov sin - to mu seveda ne uspe, ker vsi trije kažejo kako po- dobnost z njim! - so odigrali gost Blaž Popovski, Igor Štamulak in Rok Matek. Diano, mladenko, ki vžge ljubezenska čustva oz. moško osvajalno Domenicovo iskro, je iskrivo, kol je njej lastno, prikazala Lara Jankovič, pred leti članica novogoriškega gledališča, katere živost in temperamentno prisotnost obiskovalci SNG Nova Gorica še zmeraj pogrešamo. Odvetnika Nocello je odigral Blaž Valič. Notranjščino malomeščanske neapeljske hiše je nazorno nakazal scenograf Milan Percan. Kostume, odslikavajoče družbeni položaj likov - še posebno bogati sta Filumenina poročna obleka in "frfotavo" Dianino krilce -, je podpisala kostumografka Ana Matijevič. Razpoloženjsko vzdušje je soustvarjala in poudarjala glasba Mirka Vuksanoviča. Vsekakor je bila ta predstava dobro izbrana za uvod v sezono, ki poteka pod geslom Sol življenja. V Filumeni Marturano je bilo kar nekaj za razmislek!
Iva Koršič, Novi glas, 12. oktobra 2012

Festivali in gostovanja v tujini

  • Festival Dnevi komedije Celje, 2013
  • HNK Split, Hvaška, 2014
  • 22. Primorski poletni festival, Koper, 2015

 

25. 6. 2015, 21.30. Martinčev trg, Koper.

28. 10. 2015, 19.30. Cankarjev dom Ljubljana.

31. 3. 2016, 20.00. INK Pula, Hrvaška.

1. 4. 2016, 20.00. HKD Teatar Rijeka, Hrvaška.