Galeb

Ob jezeru na podeželskem posestvu ostarelega in bolehnega Sorina in njegove sestre, slavne igralke Irine Arkadine, želi njen sin Konstantin Trepljev z uprizoritvijo svoje igre predstaviti vizijo novega gledališča. Ob spodletelem umetniškem dogodku se začno razkrivati različna hrepenenja in izrisovati številni ljubezenski trikotniki znotraj zbrane družbe. Trepljev, ki si želi uspeti kot dramatik, je zaljubljen v Nino, mlado dekle, ki ima tiho željo, da bi postala igralka, toda njo očara Trigorin, uspešen pisatelj in ljubimec egocentrične Irine. Maša, hči Poline, nesrečno poročene s pragmatičnim oskrbnikom posestva Šamrajevim in hrepeneče po pozornosti zdravnika Dorna, je neuslišano zaljubljena v Trepljeva, za njeno naklonjenost pa se bori učitelj Medvedenko. Situacija obeta komedijo. Tako je Anton Pavlovič Čehov igro tudi začel pisati: »Pišem nekaj čudnega. (...) strašno grešim zoper scenska pravila. Komedija, tri ženske vloge, šest moških, štiri dejanja, pejsaž (razgled na jezero), mnogo je pogovorov o literaturi, dogajanja je malo, ljubezni na pretek ...« Toda med tretjim in četrtim dejanjem mineta dve leti, v katerih se marsikomu dogodijo huda razočaranja, in tako v zaključni atmosferi tragični toni preglasijo komične.

Galeb (v slovenskem prevodu doslej Utva), eno najbolj pogosto uprizarjanih besedil Antona Pavloviča Čehova, je ob krstni izvedbi leta 1896 doživel tako silen neuspeh, da bi Čehov gotovo nehal pisati za oder, če ne bi nato igre prebrala Stanislavski in Nemirovič-Dančenko, velika reformatorja ruskega gledališča, ki sta z novo postavitvijo Galeba v MHAT vzpostavila razumevanje dramatikove pisave, bistveno drugačne od tedaj veljavne konvencije, ter z uspešno in odmevno uprizoritvijo spodbudila njegovo nadaljnje dramsko ustvarjanje. Igra je s subtilno izpisanimi doživetji ljubezni in ljubosumja, osvetljevanjem banalnosti slavnih in malodušja neuspešnih, upodabljanja generacijskih konfliktov in občutka brezperspektivnosti izzivalna in večno aktualna; a zavezujoče nas inspirira kot klasično besedilo, v jedru katerega je vprašanje o smislu umetnosti. To vprašanje nas posebej vznemirja spričo današnjega stanja sveta, umetnosti nasploh in gledališča posebej. Predstavo je v novem prevodu Boruta Kraševca režiral Paolo Magelli, mednarodno uveljavljen režiser, ki je v Novi Gorici doslej režiral Gogoljevo Ženitev (2001) in Letoviščarje M. Gorkega (2008).