George Dandin ali Kaznovani soprog

V medijih

ROŽNATI MOLIÈRE

Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice je za svoje številno občinstvo po vsem zahodnem delu Slovenije pripravilo drugo premiero v tej sezoni, in sicer tristo let staro Molièrovo komedijo »George Dandin ali Kaznovani soprog«. Torej, stari, preizkušeni in vrednostno nesumljivi Francoz, kaj si nam povedal z novogoriško predstavo, kaj je v tebi tako univerzalnega, za daljše čase veljavnega, da te je režiser Jože Babič znova vpregel v gledališke ojnice? Nauk, ki nam ga Molière sporoča v besedah Georga Dandina, je čisto kratek in razumljiv: ne skušaj se pokrivati s prekratko odejo ali – živi v mejah svojih možnosti. Kajti George Dandin, trden kmet, se je oženil z revno plemiško punčaro, hotel je več, kot mu je stan dovoljeval, hotel je, in ženi na ljubo se je tudi moral oblačiti v plemiške cape in prirejati plese v maskah, takoj ko je nakrmil prašiče in kure. Toda žena ga vara, s hlapcem jo tudi zalotita pri »delu«, vendar Dandin sam ne stori ničesar drugega kot to, da poskuša plemiškima staršema svoje žene dokazati grozotnost njenega početja. A kmetova beseda nima veljave pred plemiči; Dandin – prepozno – uvidi neumnost, ki jo je zagrešil s poroko.
»George Dandin« v novogoriški preobleki je Molièra poantiral, poudarjal malce manj moralistično poučno, manj trpko smešno, kot smo ponavadi vajeni. Resnost zakonske zvestobe, kakršno hoče imeti Dandin, ki šteje ženo za svojo lastnino, je v igri osmešena, saj glavni »junak« George Dandin, v odlični predstavitvi Staneta Lebana, ni nekakšen umen kmet, ki se je pač zmotil v svoji ženi, ampak kar neumen kmet, čeprav iz njegovih ust letijo bistre besede na račun plemičev, žensk in tako naprej. Predstava je zlasti na začetku burkasta, glasna, da nam izbije iz glave misel, mnenje o tem delu, ki smo si ga ustvarili prej, ko smo »Kaznovanega soproga« brali. Duhovita režija je predstavo spremenila v prijetno komedijo, polno trikov in gegov, radijsko vodene kure letajo po zraku, prašič kruli, vse je kot na pravem kmečkem dvorišču, kostumi Marije Vidau se izredno zgovorno ujemajo z liki igralcev, igralci pa so prožni in sproščeni, zlasti Stane Leban, Matjaž Turk in Ivo Barišič. Nekoliko več doživete navihanosti bi pričakovali od lepo kostumirane Angelike, Dandinove žene, ki jo igra Mateja Glažar, vendar njena površinska koketnost dobro služi razbijanju ustaljene predstave o tem Molièrovem delu. Tako problemi zakonske zvestobe niso več presneto resni, ampak nesmiselni, najde se celo nekakšno opravičilo zanje, stanovske razlike niso več problem sam po sebi, ampak je Dandin kaznovani soprog zato, ker se nikakor resnično ne zavzame ne za svoj položaj ne za ženo. Lahkotnost komedije narekuje tudi realistično karikirana rožnata scena Matjaža Turka.
Skratka »Dandin« je postal predstava, s katero prijetno prebiješ večer in na koncu morda pomisliš, da sploh ni več dobro biti hudo zadrt s svojimi zahtevami in načeli. Bolje je vzeti usodo v lastne roke. Kajne, dobri stari Molière?
Peter Kuhar, ITD, 2. 2. 1975.