Glorija

V medijih

GLORIJA – MED FANATIZMOM IN LJUBEZNIJO
Premiera Glorije Ranka Marinkovića v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici

Primorsko dramsko gledališče je letošnjo sezono pričelo v četrtek, 8. oktobra, s premiero znane drame hrvaškega avtorja Ranka Marinkovića Glorija. Igro o spopadu med fanatizmom in ljubeznijo v novogoriškem gledališču režira Janez Pipan.
Naj zgodbo te tolikanj kontroverzne Glorije, ki so jo ob številnih uprizoritvah od leta 1955, ko je bila napisana in skorajda istočasno odigrana v Celju in Zagrebu, napadale tako cerkvene kot posvetne oblasti, povzamemo z avtorjevimi besedami, kot jih je hudomušno, s precejšnje distance, kot jo lahko občutimo do odraslega, že precej odtujenega otroka, na srečanju z novinarji pred premiero v Novi Gorici povedal sam Ranko Marinković. »Hotel sem predstaviti fanatika, ki naj bi bil aviatičar, fanatik višine, letenja, vzpenjanja v oblake. Ker pa nimam pojma o letalcih, sem se odločil svojega fanatika postaviti v cerkev, ki jo zaradi svoje mladostne verske vzgoje vsaj malo poznam. In tako je pater Don Jere duhovnik, povsem običajen človek, ki pa je fanatik. Hoče nekaj senzacionalnega. In kaj se mu zgodi? Nekaj povsem normalnega. Zaljubi se. Spopad med ambicijo in ljubeznijo je tu. Glorija, ki pride med karmeličanke, ker misli, da ji je mati Božja rešila življenje, ko ji je prišepnila, da se bo trapez, na katerega bi se morala ujeti, strgal, je v cerkvi izbrana, da bo na oltarju igrala Marijo. Don Jere jo za to vlogo izbere tudi zaradi njenih igralskih sposobnosti, pridobljenih v cirkusu, ki pa ji jih hkrati tudi očita. In zgodi se, kar se mora zgoditi. Dva mlada človeka se zaljubita. Tu pa nastane osnovni nesporazum. Glorija vidi ljubezen kot nekaj najbolj normalnega, človeškega, mladi duhovnik pa jo hoče zatajiti in se še naprej bori za nekaj senzacionalnega, za čudež, ki naj bi pritegnil vernike v cerkev. Zaplet je neizbežen. Glorija se vrne v cirkus in se ubije pri saltu mortale, v katerega jo sili njen oče, čeprav ga zaljubljeni Don Jere zaman skuša prepričati, naj hčere ne spusti na trapez. Žrtev sta seveda oba – fanatizem zmaga nad ljubeznijo.«
Režiser Janez Pipan, tokrat tretjič gost v Primorskem dramskem gledališču, Marinkovićevo dramo bere skorajda dobesedno. Vsaj spočetka, kar (nepotrpežljivejšemu) delu občinstva, še posebej v dvogovoru med Don Zanetom in Don Jeretom daje občutek razvlečenosti, bolj razmišljajočemu, pripravljenemu prisluhniti med vrsticami ciničnih Don Zanetovih in absurdno fanatičnih besed mladega Don Jereta, pa (lahko) vzbudi asociacije na današnje fanatizme in njihove strahotne posledice. Ob koncu, ko se drama pred Glorijinim smrtnim skokom s trapeza (v glasbi in plesu) razživi v blišč in bedo človeških neumnosti, režiser doda svoj komentar k avtorjevemu besedilu. Glorija je žrtev dveh fanatikov: Don Jereta in svojega očeta. Eden jo žrtvuje cerkvi, drugi cirkusu.
V takšnem gledanju je morda mogoče razumeti sicer zelo zvesto, a vendar aktualizirano in tudi dopolnjeno režiserjevo branje Marinkovićevega teksta. Iz Pipanove Glorije je na novogoriškem odru nastala odlična predstava, ki lahko gledalcem, tudi za današnji čas, ponudi obilo snovi za razmišljanje, če hočete (kolikor je to tu in zdaj sploh še mogoče), celo za katarzo. Kajti, moto te drame tako po Marinkoviću kot po Pipanu je: da za ljubezen, ne za fanatizem.
In v tej novogoriški Gloriji je v ospredju prav lik Glorije, kot jo igra Lučka Počkaj, igralka Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta. Prepričljiva je v transformaciji iz vdane karmeličanke, kar poskuša biti, do običajne zaljubljene mlade ženske, ki ne more več skrivati svojih čustev in ji oblast ne pomeni ničesar, ko pred Bogom in vsem svetom prizna, da se je zaljubila v svojega mučenika Don Jereta. Ob dvomih pred skokom s trapeza, za katerega sluti, da bo zanjo usoden, se zazdi, kot da edina med vsemi protagonisti ve, kaj se dogaja, ali kar se ima zares zgoditi. Še en lik te mlade igralke, s katerim dokazuje, da se vpisuje med pomembnejša imena slovenske odrske umetnosti.
Oba glavna moška lika – Bine Matoh kot Don Jere in mariborski gost Vlado Novak kot Don Zane sta odlična protiigralca tej nesrečni zaljubljeni cirkusantki, enako zlorabljeni na trapezu kot na oltarju. Bine Matoh je v vlogi Don Jereta ustvaril eno svojih odmevnejših vlog. Nihajoč med fanatizmom in zaljubljenostjo, med oholostjo in slabostjo je bil bolj prepričljiv ob koncu, ko mu padejo vse maske in spozna vrednost, zdaj sicer že izgubljene ljubezni.
Morda tudi zato, ker mu, brez Don Zaneta, tako ciničnega, a vendarle, ob škofu (duhovita vloga Staneta Lebana) edinega, ki zna, kljub svoji duhovniški obleki na življenje gledati dobrohotno in razumevajoče, modro skratka, bolj verjamemo. Vlado Novak je namreč tudi v tej igri tako močna figura, da včasih zasenči sicer sijajnega Bineta Matoha; znabiti zato, ker nam je bližja njegova življenjska filozofija od zadrtega Don Jeretovega fanatizma. Prav tako kot zelo posvetni lik tretjega duhovnika Don Florija, ki ga duhovito igra Sandi Krošl. Med fanatične like te trag(ikom)edije sodi tudi Glorijin oče, direktor cirkusa. Janez Starina je z njim, še posebej v prvem dejanju, ko oba duhovnika moleduje, da bi smel videti svojo hčer in hkrati prodaja svoj izum čudežnega Kristusa, ustvaril nadvse komičen lik, ki pa zna biti tudi tragičen (prizor v cerkvi, ko se mu Glorija v podobi Marije ne usodi nameniti niti ene same besede.)
H komičnosti te tragične podobe sfantaziranega sveta, upodobljenega v cerkveni hierarhiji, prispeva tudi Tone Šolar kot cerkvenik Tomo, luciden pri komentiranju razkola v mladem duhovniku Don Jeretu. Prepričljiva je tudi Teja Glažar kot mati na smrt bolnega sina; kot zrcalna podoba sveta, postavljenega na glavo, pa so se zdeli klovni Radoš Bolčina, Jože Hrovat in gostja Barbara Babič.
K prepričljivosti odrske uprizoritve so pripomogli še dramaturginja Alja Predan, scenograf Dušan Milavec in scenski slikar Boris Benčič, kostumografka Doris Kristić, koreografinja Tanja Zgonc in glasba, s katero je režiser Janez Pipan opremil predstavo.
Cveta Guzej-Sabadin, Primorske novice, 13. 10. 1992.