Gospa Bovary

V medijih

Nebojša Pop Tasič zastavi dramatizacijo podobno kot Heiner Muller v Kvartetu, tam kot zdaj junake Flaubertovega romana prepusti do besede protagoniste Laclosovih Nevarnih razmerij. K besedi in rekonstrukciji preteklega in v epske daljave potopljenega jih zvabi iz zagrobja, iz vseEnosti. Začne se z zvesto in skrčeno uvodno predstavitvijo Flaubertovega romana, kakor jo skladno s podnaslovom in napotilom, da gre za provincialno moralo, na hitro in sugestivno, gladko in seveda tudi nekoliko moralično-obnovi Sodnik, ki je videti kot Župnik, odigra ga Sandi Pavlin, in ustrezno času nastanka besedila našteje vse Emmine 'padce', do bridke smrti. Padci so namreč tiste ljubavne avanture, s katerimi se pokuša Emma izviti, vsaj začasno, dolgočasnemu zakonskemu življenju s Charlesom, provincialnim zdravnikom. Po tem sledi zgodba, kakor jo vidijo vpleteni. Gledamo prizore, v katerih razumemo usodo provincialne fatalke in še bolj krhke sentimentalke, ki jo obletavajo zapeljivci in skušnjavci, ki bi ji posojali denar, predvsem vidimo njeno mizerijo, obsojenost na pripadnost možu in potopljenost v okolje, iz katerega pomaga samo trivialna literatura, pa še ta samo začasno. Vidimo Emmino obolevnost, ko se ji po avanturah včasih tako poslabša, da je treba na njej uporabiti vse takratne medicinske zvijače, od obkladkov do pijavk. Ama Hadžialjevič jo zastavi kot krhko, pa vendar tudi pretkano zakonsko ženo, vidimo njeno neutolažljivo hrepenevstvo, vidimo, kje in kako se pripravljajo njene ture in avanture - med sanjarjenjem o Odrešeniku v samostanu in potem branjem o vitezih na konjih; med dolgočasnim Charlesovim naštevanjem ognojkov in prisadov, ki so ga spremljali čez dan, in urejanjem financ. Emma je pretresena, ker se ji ne zgodi nič, razen plesov v bližini, jahanja z ljubimci, gledališke predstave. To potem tudi uprizorijo; nebrzdano šmirantstvo, vse tisto, pred čemer tako zlahka klonejo neizkušeni in brez okusa. Režiserka Julija Rošina ob avtorjevi dramaturški podpori postavlja uprizoritev na še dodatno skrčen mali oder, scenografijo in historično zvesto kostumografijo podpisuje Vasilija Fišer; velik del odra zapolnjujejo tribune, na stisnjenem preostanku pa ob stalni navzočnosti vseh, ki vmes tudi malo komentirajo, nemo in z gestami, nasmehci in podobnim, vstopajo in izstopajo iz vlog, so v medprostoru in igrajo na inštrumente, tudi improvizirane, avtor glasbe je Branko Rozman, izvajalec pa Vladimir Hmeljak. Potem smo priča tipičnim prizorom, od jahalne šole, v katero popelje fimmo Vito Weis alias Leon oziroma Rodolphe kot skoraj arhetip ljubimca in ti prizori so nabiti s sugestivno erotičnostjo, do redkih prebliskov intelektualizma in razsvetljenstva, kakršne predstavlja recimo Lekarnar Blaža Valiča. Uprizoritvi kljub svoji afterpartijskosti, kljub temu da gre za pisanje čez že tako zmanjšano dramatičen material, uspe nekaj izčiščenih in močnih, z energijo nabitih prizorov, predvsem pa na minimalističnem odrčku, tako rekoč družinsko in komorno, še enkrat obnovijo zgodbo o Emminem drsenju; Gorazd Jakomini na koncu doda moški pogled, ko v pretresljivem monologu prizna, da morda zakon ni bil ravno zgleden, predvsem s stališča morale - pa vendar se zveze meri in ocenjuje s srcem in glede tega je bila njegova Emma, ki gaje povzdignila iz podeželskega povprečja, prava tarča in dobra partija.
Matej Bogataj, Delo, 05. maja 2015

Flauberjevo Gospo Bovary so adaptirali že večkrat, z različlnih zornih kotov in razumevanja zgodbe ter glavnega lika Emme. Na pobudo mlade režiserke Yulie Roshina pa je novo adaptacijo naredil Nebojša Pop Tasić, katerega besedilo na podlagi zgodbe želi prikazati predvsem podobo glavne junakinje take, kot je. Režiserka je predstavo postavila v središče odra, ki ga obkrožajo gledalci in s tem dosegla občutek popolne vpetosti v dogajanje, ki se začne s pripovedjo celotne zgodbe, oziroma življenja gospe Bovary, ki se zaradi neizpolnjenih hrepenenj po ljubezni zaključi s samomorom. Svojo pa prehodila v primežu med vsakodnevno dolgočasnim in konvencionalnim možem, podeželskim zdravnikom Charlesom, številnimi ljubimci in otrokom. Če je življenje neznosno je smrt rešitev, pravi Emma, ki ji je samosvojo izjemno subtilno podobo vdahnila odlična Arna Hadžijaljević. Njenega moža je prav tako imenitno upodobil Gorazd Jakomini, s pravo mero mladostne strasti sta se v interpretaciji Vita Weisa izrisali podobi Emminih ljubimcev, kot tudi podoba lekarnarja, igra ga Blaž Valič, Sandi Pavlin pa se pojavi v kar treh vlogah. Novogoriška Gospa Bovary je s čustvi, energijo in dinamiko prežeta predstava, postavljena v minimalistično a povedno sceno Vasilije Fišer, ki je oblikovala tudi kostume. V ubran organizem sta jo z glasbo povezala skladatelj Branko Rožman in tolkalist Vladimir Hmeljak. Zgodba Emme, ki ne govori o ljubezni, pač pa o hrepenenju po njej je po odzivu sodeč prepričala in navdušila premierno občinstvo.
Kašca Bucik Ingrid, Radio Koper, 16. aprila 2015

Pogosto je prva stvar, ki jo slišimo o Emi Bovary – ko se tam nekje v najstniških letih spogledujemo s svetovnimi klasiki –, da je gospa Bovary 'ena navadna trapa' (vsaj spodaj podpisani je bila tako predstavljena) in logična posledica je seveda nekakšna vzvišena drža, saj trape so pač le trape in so za svojo usodo bolj kot ne, zaradi svoje trapavosti, same krive, roman pa je prebran v tej luči. Ema pa za vedno v naših očeh ostane kot zgolj neumna ženska, ki je popolnoma neslavno propadla. Dramatizacija Nebojše Pop Tasića, narejena po naročilu SNG-ja Nova Gorica, izhaja prav iz te temeljne percepcije slavne junakinje, čemur sledi tudi režija Yulie Roschine, vendar z bistvenim preobratom – na Emo Bovary ne gledamo več skozi oči razuma, ampak skozi oči čustev.
In pred nami je nenadoma popolnoma drugačna Bovaryjeva. Ema, ki je ne moremo več obsojati, ker razumemo njena čustva, njen frfotavi sanjski svet pa nam pravzaprav tudi ni tako tuj, da bi ga kar tako meni nič tebi nič obsojali. Se nam pa začnejo porajati vprašanja: Kdo je Ema Bovary? Je res tako neumna? Je grešnica ali žrtev zatohle patriarhalne družbe? Je Charles slabič ali dober mož, ki ženi želi le ustreči? Smo Emo danes sploh še zmožni gledati drugače kot padlo/propadlo žensko? Tega sicer zaradi njenega konca ni mogoče zanikati, pa vendar zakaj Ema podlega svoji sanjavosti in s podbradkom v rokah zre v svojo prihodnost, kjer pa pravega "beloperega princa" – ah, kako predvidljivo z današnjega stališča – ni in ga ne more biti. Drugače kot njena romaneskna kolegica Ana, Ema ni neposredna žrtev družbe, temveč je žrtev lastnih sanjarij. Pa kljub temu; zakaj Ema tako vneto sanja z odprtimi očmi?
Uprizoritev v svojem iskanju ne gre tako daleč, da bi ponudila neposredne odgovore, raje prikaže Emine sanjarije tudi skozi gledališko mašinerijo; stopnjuje napetost z glasbo (skladatelj Branko Rožman, oblikovalec zvoka in tolkalist Vladimir Hmeljak), fizičnostjo (koreograf Matjaž Farič), očitnimi telesnimi napori igralcev, odmiki in približevanji vlogi, čeprav neposrednih izstopov iz vlog ni. Na odru čakajoči igralci povabijo gledalce na oder, kjer dobršen del prostora zavzemajo njim namenjeni stoli (scenografija in kostumografija Vasilija Fišer), preostanek, kot nekakšen ring, obdan z gledalskimi tribunami, vidnim zaodrjem in četrto steno, dodatno nakazano s spustom zavese, pa je namenjen stalno navzočim igralcem. Že ob samem vstopu na oder nas z gesto povabijo v drug svet, ki ni od tu, pa vseeno je, in ki ga ob koncu predstave zapustimo prav takšnega, kot smo vanj vstopili. Emina zgodba se torej vedno znova ponavlja in je zapisana neskočnosti.
Avtor dramatizacije in dramaturg predstave Nebojša Pop Tasić uvodno skozi župnikova/učiteljeva usta (Sandi Pavlin ga upodobi z vsem potrebnim nabojem, ki ga dolg monolog potrebuje) poda bistvene dogodke Emine zgodbe. Od tu se potem potopimo v preplet nezavednega, Emine furjavosti, čustev, Charlesovega (Gorazd Jakomini) stoičnega podrejanja, nenehnega sedenja na 'štokrlu', v divjanje princev in njihovo prhanje v Emo, dokler ta zaradi svojih želja in hotenj (oba ljubimca upodobi Vito Weis, oderuškega lekarnarja pa Blaž Valič) ne kolapsira. Ema (Arna Hadžialjević) na začetku hahljavo z nemim komentiranjem – ki ga zasledimo tudi pri drugih likih – spremlja vpeljavo svojega lika kot kakšna neizkušena deklica, ki se z veseljem strinja z avtoriteto, saj je konec koncev vse povedano tudi res. A se iz hahljavega dekletca, z nežnim satričnim podtonom, postopoma prelevi v žensko, nezmožno nadzorovanja lastnih čustev ter hotenj.
Roschina spretno manevrira prehode igralcev, vpeljuje postopke, ki smo jih pri njej že videli (npr. raba mikrofona, rekvizitov), predstava pa je energijsko polna, čeprav gostobesednosti besedila ne bi škodil kakšen rez, kot so tudi posamezni trenutki za kanček predolgi. Vsekakor pa je svež nov pogled na Emo Bovary, ki je ne obsoja, temveč k njej pristopa skozi nezavedno plat čustev, celota pa je zaznamovana z intimnim vzdušjem, kjer tako gledalcem kot igralcem ne uide noben premik. Morda je podnapis k naslovu satirična ganljivka, četudi se sliši nadvse dobro, nekoliko pretiran; ga pa opravičujejo nemi komentarji igralcev, ki s svojo 'kvaziganenostjo' vnašajo satiro in skoraj neopazno pripomorejo k vzdušju, kar ne bi bilo mogoče, če gledalci ne bi sedeli na odru. Vzdušju, v katerega intimo vstopimo in izstopimo s koraki po odru in ga tudi sami, kot gledalci, oblikujemo.
Lejla Švabič, RTVSLO, 20. maja 2015