Hlapec Jernej in njegova pravica

V medijih

HLAPEC JERNEJ JE KAR NAPREJ ŽIV
Ob gostovanju Primorskega dramskega gledališča v Celovcu

Cankarjeva novela Hlapec Jernej in njegova pravica je v odrski priredbi Jožeta Babiča že tretja dramatizacija: pred njim sta delo dramatizirala F. Delak in M. Skrbinšek. Prvi se je naslonil na zborno recitacijo Cankarjevih tekstov, drugi je iskal rešitve v sedmih kmečko-naturističnih gledaliških prizorih.
Da se je lotil Jože Babič v tretje odrskega prikaza tega »prepesnjenega Komunističnega manifesta«, dovolj jasno priča o čedalje bolj živi aktualnosti Jernejevih idej – ne samo v slovenskem narodnem »zamejstvu«, kjer apliciramo Jernejev križev pot naprej na svoje narodno-politične in jezikovne »pravice«, ki so jih na republiškem Dunaju zaprli v veliko hišo, jo dvakrat zaklenili, devetkrat zapečatili, da bi se ne izgubila na cesto, da bi je ne srečali koroški Jerneji – Slovenci – temveč tudi na socialnem nivoju, tudi v socialističnem prostoru, kajti svoboda ni nič trajnega, omogoča jo šele enakopravnost in jo oživlja. Za enakopravnost pa se mora vsak človek iz dneva v dan sam gnati v tem neizprosnem toku življenja, kjer so mu »vsi samo hudobni sodniki že od rojstva«, kakor dopoveduje Jerneju potepuh v ječi.
Babičeva odrska izrazna sredstva so kar se da varčna, kakor se spodobi za literarno osnovo te drame v prozi. Hlapec Jernej ima svojo notranjo dramsko dinamiko, žene pa kar naprej z donkihotsko vnemo in nepopustljivostjo tja do stržena, do elementarnega vprašanja: koliko bogov je vendar v tem smradljivem družbenem »redu«? In dopovejo mu brez zardevanja: toliko, kolikor je interesov. Pravica služi tistemu, ki ima oblast. In Jernej je dosleden: na kraju svoje neuspešne borbene poti, ko je preveril vsa legalna borbena sredstva, se mu oglasijo v pošastni atmosferi Kafkovega Procesa vse doživete situacije ponižanja (odrska razsvetljava in decentno vgrajena glasba Franceta Lampreta se tu zlijeta v pretresljivo podobo osebne eksistencialne stiske sploh!), se spomni potepuhovega poziva k uporu in ko bi tako veroval v pravico, kakor veruje Jernej, bi udaril. Starobiblijsko: oko za oko, zob za zob. In Jernej udari – po preprosti ljudski etiki: vino z vinom, klin s klinom. In ne nastavlja krščansko pohlevno mlademu Sitarju še drugega lica.
Kajpada se je v Hlapcu Jerneju nemogoče popolnoma ogniti biblijsko-preroškemu patosu, ko pa ga je Ivan Cankar sam takšnega zasnoval, hotel, pač iz potrebe, iz okoliščin in za okoliščine, ki jim je to delo namenil. Jože Babič pa je tudi kot režiser znal poiskati tozadevno mero: Jernejevo neizmerno socialno misijonstvo je na nekaterih mestih razbremenil in linearno idejno dramsko sporočilo v primerjavi s prejšnjima dvema dramatizacijama odrsko razširil, izpolnil socialni prostor, ga filozofsko in psihološko dopolnil. A ne samovoljno. Držal se je vestno Cankarjevega teksta, vsaj kot dramatizator. Tako se zelo homogeno zlivajo s celoto domiselni prizori: Jernej z otroci, pijani kmet in Jernej, mati s slepim otrokom in Jernej – pa tudi dokaj svobodno ustavljeni prizor z dunajskim barskim dekadentskim ambientom, saj pojejo tam celo Cankarjevo pesem iz Erotike – V bogatih kočijah se vozijo baroni, tatje, bankirji … Režiserju Babiču je treba priznati znanje: njegov odrski stil je nezamenljiv. Neizbrisen je gledalcu prizor kafkovsko odmevajočega krohota ščurkov – sodnikov, varuhov pravice za zaklenjenimi durmi za debelimi zidovi, za ograjo do neba. In Jernejev dialog s Cerkvijo, župniku v hrbet, da, v hrbet. Ponižani naših dni se množično odvračajo od institucionaliziranega Petra – skale. Babič je s svojo inscenacijo poiskal in razgrnil vse elemente, ki sestavljajo Hlapca Jerneja: simbolistične, realistične in ekspresionistične. To daje njegovi uprizoritvi najboljše spričevalo. Aktualne literarne izpovedi ni žrtvoval kakšnemu larpurlartističnemu gledališkemu eksperimentiranju.
Čeprav me je obšla po predstavi oskrunjevalna misel, kaj ko bi nam preskrbel kdo med slovenskimi dramatiki še četrto dramatizacijo Hlapca Jerneja – v stilu absurdnega gledališča, nekako v duhu Čakanja na Godota pač z izraznimi sredstvi groteske, morda dürrenmattovske, kajti drugačne učinkovite upodobitve – če gledamo na Jerneja lokalno, ozko koroško, in kako naj bi drugače gledali tu ob Dravi in Vrbskem jezeru? – si nas eden v naših življenjskih razmerah ne more več predstavljati.
Moral bi reči mnogo lepega o glavnem ustvarjalcu večera – o Stanetu Rozmanu, ki imenitno obvlada vse registre človeške tragike in neuničljivega hrepenenja, verovanja. In reči bi moral besedo priznanja vsem drugim igralcem iz Nove Gorice, pa naj ne zamerijo, da sem se predolgo zamudil pri vprašanju dramatizacije in insenacije. Koroška slovenska publika je z zadržano sapo pozabila celo na scenski aplavz. Starejša ženska s podeželja je dejala svoji sosedi za menoj potiho, kar med predstavo: »Nič fajn taka igra …«
»Zakaj se ti pa ne zdi?«
»Zato, ker se nam Slovencem ravno tako godi kakor temu hlapcu.«
Morda odtehta ta izjava o predstavi vse besede priznanja, ki jih jaz tu nisem zapisal.
Janko Messner, Naši razgledi, 20. 12. 1974.