Igra o grešnem puntarju

V medijih

CUDERMANOVO IZVIRNO DELO »IGRA O GREŠNEM PUNTARJU«
Uprizorilo jo je Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice

Idrija je gledališko mesto; njene gledališke tradicije segajo daleč nazaj. V to mesto rudarjev in njihovih rudniških strokovnjakov in uradnikov, ki je bilo pred dvesto leti slabo povezano s svetom, so v starih časih prihajale gostovat potujoče igralske družbe, večinoma nemške. Že leta 1769 pa je cesarica Marija Terezija iz ostankov gradbenega materiala od tedaj sezidane rudniške žitnice dala postaviti gledališče, ki še danes uživa sloves najstarejše gledališke stavbe v Sloveniji. Domače slovensko gledališko življenje se je v Idriji pomembneje začelo razvijati od leta 1889, ko je bilo ustanovljeno Dramatično društvo; poslej so samo vojni dogodki in pa fašizem prisilili idrijsko Talijo k molku.
Ko so pred leti v Idriji proslavljali 200-letnico gledališča, so na nove osnove postavili domače gledališko ljubiteljstvo ter ustanovili društvo s prvotnim častitljivim naslovom. Med glavnimi obnovitelji idrijskega gledališkega življenja in pobudniki za sodobno preureditev rudniške dvorane (v nekdanjem gledališču je sedaj kino) je bil tudi Cuderman, idrijski profesor, sicer pa doma iz Tupalič pri Preddvoru. Cuderman je kot sin vaškega režiserja in glasbenika dobil »podlago« in veselje za gledališče že v domači hiši. Pozneje je bil zmeraj blizu gledališča, začel pa je tudi pisati odrska dela. Revija Kaplje mu je leta 1966 objavila dramsko delo »Umor, o katerem so pozabili poročati«, letos pa je njegova »Igra o grešnem puntarju« doživela odrski krst v Primorskem dramskem gledališču; najprej so se novogoriški gledališčniki z njo predstavili na srečanju slovenskih gledališč v Kranju, uradno premiero pa so 27. februarja izvedli v Idriji v priznanje avtorju in idrijskemu gledališkemu občinstvu.
To slovensko noviteto označujeta dve stvari: naslonjena je na odmaknjeni, le iz zgodovine in slovstva nam znani čas 16. stoletja, hkrati pa je to dramatično razmišljanje sodobnega človeka o samem sebi, o smislu in nesmislu vrednot, zvestobe, idealov ter življenja nasploh. »Igra« je mračna, fabulativna os je vzeta iz zgodovinskega dogodka, ko so leta 1573 po prvih kmečkih neuspehih tržani Planine na spodnjem Štajerskem enega od puntarskih voditeljev, Pavla Štera, kot nekakšno odkupnino za svoje sodelovanje v uporu izročili gospodi. Razpoloženje v igri, ki jo avtor v gledališkem listu imenuje »nekakšen antipasijon«, je vseskozi baladno, splošno občutje poudarja človekov konflikt med telesom in dušo (vsaj ta je danes precej bolj izmirjen), med pravico in krivico, med uporom in koristoljubjem, nasiljem in zamaknjeno vdanostjo.
Protagonist Jernej postane vodja upora v svoji okolici, to čast mu dajo isti tovariši, ki ga potem izdajo. Pa tudi Jernej sam je le človek in nič več, saj nazadnje iz njegovih ust izvemo, da je bil tudi on med tistimi, ki so nasladno gledali, kako so plemiči s surovo pohoto izrabljali mlado in lepo Veroniko. Njegova žena Marjeta, telesno mikavna, pa je kot obsedena zaradi strahu pred grehom; na vrhu vseh so mogotci, ki daleč od tega zemskega človeškega trpljenja strežejo svojim nagonom, ščiti pa jih družbena zgradba. Zato tudi duhovniku zmanjkujejo pravi argumenti, ko mu v ječi zaprti Jernej vrača milo za drago. Jernej sicer gleda na življenje precej trezno, a tudi on je nepopoln kot vsa naša človeška vrsta. Zelo dobro je zastavljen dialog med njim in ječarjem. Seveda pa je tudi ječar, čeprav prepričevalen in od kraja grob, a tudi resničen v svojih besedah, prav tako le izpričevalec enega od možnih življenjskih konceptov.
Cudermanovo delo je torej izrazito intelektualno, ne ponuja nam nobene rešitve, to moramo iskati sami. Pisano je z veliko mero iskanja (uspešno) za primerno nastrojenost, ki jo je režiser znal najti in oživiti. Starinski jezik, posnet je deloma po knjižnem jeziku tistega časa, daje delu svojevrstno patino in se sklada z duhovnim in čustvenim življenjem slovenskih ljudi v določenih časovnih in družbenih razmerah, hkrati pa včasih igralce preveč dviga iz nam bližje človeške predstavljivosti v častitljiv in skoraj obredno učinkujoč slog, ki smo ga vajeni iz kakih Trubarjevih realističnih pridig ali pa iz spovednih spraševanj v kakih starih katekizmih in molitvenikih. Stara pesem Marija je po polji šla in še druge so dober avtorjev domislek in učinkujejo naravnost sugestivno ter dajejo dogajanju neki čar usodnosti nastopajočih oseb. Goriški igralci so se uspešno spopadli s Cudermanovim vsebinsko in oblikovno zahtevnim besedilom. Glavni junak, igral ga je Matjaž Turk, sicer ne zraste v edinega protagonista v tej igri, kar pa ni njegova krivda. A prepriča nas in skušamo se z njim istovetiti. Ob sebi ima prav tako odlične soigralce. Poleg Matjaža Turka nastopajo še Metka Franko, Janez Lavrih, Milan Vodopivec, Tone Šolar, Matjaž Modic, Mateja Glažar, Iztok Jereb, Stane Leban ter Ivo Barišič. Kostume je zasnovala Alenka Bartlova, glasbena oprema je delo Ivana Mignozzija, za govor pa je skrbela Ana Mlakar.
Primorsko dramsko gledališče je z vključitvijo Cudermana v svoj redni repertoar izpolnilo pomembno nalogo: spodbujati izvirno slovensko gledališko tvornost na domačem ozemlju. Mladi režiser Marjan Bevk, primorski rojak iz Čezsoče, pa je s svojo prvo poklicno režijo dokazal svojo sposobnost.
Tomaž Pavšič, Primorski dnevnik, 16. 3. 1975.