Iluzija

V medijih

MELANHOLIČNO KRALJESTVO UTVAR
Primorsko dramsko gledališče je v režiji Janusza Kice premierno uprizorilo Iluzijo Pierra Corneilla

Režijski opus Janusza Kice na slovenskih odrih – SNG Drama Ljubljana in Maribor, SLG Celje, Primorski poletni festival, zdaj prvič PDG – je seveda že dovolj obsežen, da v njem lahko odkrijemo prepoznavne avtorske konstante. Tukaj naj opozorim zgolj na pečat »klasičnosti«, ki se kaže najprej v (dokaj »romansko« obarvani) odbiri besedil slavnega pedigreja, še bolj pa v uravnoteženem interpretativnem pristopu.
Kica ni privrženec manifestativnega »dekonstruiranja« predlog, ampak predvsem kreator subtilno prelivajočih se atmosfer, ki očarajo s harmonizacijo vseh odrskih izrazil, obenem pa prepričljivo izostrujejo raznotere miselne disonance – srž dramskega videnja sveta.
Začetno preglavico pri uprizarjanju Corneilleve »ekstravagantne galanterije« je predstavljal premalo eksakten prevod (Igor Lampret), ki pa ga je kolektivna adaptacija naposled pripeljala do statusa tekoče govorljivosti. Kicevi igralci se morajo pogosto izkazati z gibkim dojemanjem melodike verza; nalogo jim zna (kot v Igri o ljubezni in naključju) precej otežiti vrtoglavi dogajalni ritem, ki pa ga tokrat blažijo toni pretanjenega sfumata in zadržane humornosti. Iluzija je sicer nastala še pred prevlado post-descartesovske racionalistične poetike in njenega vsiljevanja norme o treh enotnostih; Kicev disciplinirani duh pa se vseeno odpoveduje odločnejšemu potenciranju ekscesne baročne razkošnosti. A – za razliko od Viharja – to v ničemer ne skali gledalčevega ugodja; režiserjeva veščina natančno, brez pretiranega intelektualiziranja na osi fikcija-resničnost, razgrinja notranje niti zgodbe, ki jih tkejo kredibilni, sedanjosti prilegajoči se značaji. Njihovo fokusiranje intimnih stisk, zapredenih v oblake (samo)prevar in manipulacij, je večstransko uokvirjeno s pojmom gledališča kot modela sveta, ki navkljub svoji mimobežnosti ponuja dovolj prostora za identifikacijo, emocionalno podoživljanje in (distancirano) refleksijo.
Tudi vizualna zasnova (scenografija in kostumografija stalnega Kicevega sodelavca Juergena Lanciera) uprizoritve je skladna in pretehtana; posebej sugestivno je porajanje oseb v globini, pred visokim zidom, katerega površina je izkoriščena tudi kot »tabla«, kamor se z (odločnimi) potezami krede zarisujejo črke, izbrisljive sledi labilnih identitet. To odrsko dejanje se vzpostavlja kot ključna metafora igre: melanholična potrditev človeške prisotnosti, ki se zabliska na horizontu, a že hip zatem utrne v neznano. Pozornost zbujata tudi niansirano oblikovanje svetlobe (Samo Oblokar), posebej ob vznikanju »odra na odru« v začetku petega dejanja, in glasba Stanka Juzbašića, ki v »razredčenosti« vzdušja najde učinkovito kritje za svojo mehko ambientalnost.
Novogoriški ansambel, podprt z uglednima gostoma v nosilnih vlogah, je režiserjev instrumentarij zanesljivo usvojil in ponotranjil. Standardno prepričljivi so Bine Matoh (oblastniški oče Geront), Boris Mihalj (njegov čarovnik Alkander je predvsem spreten manipulator z odrskimi prividi) in Ivo Barišič (nastopaški, a v resnici strahopetni stotnik Matamor predstavlja komični fokus uprizoritve), pa spet polnokrvno živahna Lara Jankovič kot služabnica Liza; zanimivo bi jo bilo pogosteje opazovati v vlogah, ki presegajo ta »profil«. Klindor Branka Šturbeja je sicer značilno »odprt« in vsestransko fluiden (ter kot tak eden »temeljnih kamnov« Kiceve poetike), a vseeno bi – sploh v odnosu do magistralne kreacije Sigismunda iz Calderonovega Življenje je sen – le stežka trdili, da doseže preboj v sfero vrhunskosti. Nataša Barbara Gračner je Izabelo oblikovala s premočrtno, suvereno odrezavostjo: hipersenzibilnost romantične naivke bi se namreč kaj slabo prilegala njenemu energičnemu temperamentu.
Gašper Malej, Primorske novice, 25. 4. 2000