Kaj je resnica?

V medijih

TRAGIKA IN ABSURD
Pirandello: »Kaj je resnica?« v režiji D. Mlakarja

Prizorišče je tokrat po diagonali v dve veliki trikotni površini predeljen oder: levo, za bogato nabranim in v loke spetimi belimi zavesami, je na nekoliko privzidgnjenem podiju intimnejši prostor (nekje v njegovi, očem skriti globini, se bodo dame zbrale okoli klavirja); desno se kot izpostavljeno prizorišče razprostira meščanski salon. Tu se bodo sredi belega dekorja (scena Niko Matul) v spreminjajoči se svetlobi, v kontrastu v sivino in črnino oblečenih oseb (kostumi Cveta Mirnik) ter ob spremljavi skrivnostnih zvokov (glasbena oprema Oliver Telban) dogajale zapletene stvari tipanja za (ne)oprijemljivo resnico …
Kaj je resnica? – Po šestih desetletjih od nastanka Pirandellove igre s tem naslovom je to vprašanje mogoče še vedno in zmeraj bolj izostreno artikulirati kot vprašanje samo. In kot takšno, kot igro nenehne negotovosti, dvomov, novih in novih neznank, skozi vse to pa kot tragikomedijo ambivalentnega človekovega položaja v svetu postavlja (v znanem prevodu Cirila Kosmača) to delo na oder Primorskega dramskega gledališča režiser Dušan Mlakar. Za spraševanjem o resnici se v Mlakarjevi uprizoritvi dovolj razločno razkrivajo tako temelji vprašanja samega: razrušeni, sleherne gotovosti in razvidnega pomena ter smisla oropani svet, kot seveda s temi fenomeni tudi že do neke mere opredeljeni aktualni poudarki in posebnosti Pirandellove dramatike. Če je kritika v Hiengovi uprizoritvi (Drama SNG, 1966) še lahko sledila Pirandellovi »spoznavni nostalgiji in življenjski melanholiji« (Vidmar), pa sedanja, Mlakarjeva, ponuja najprej neoprijemljivo sled zabrisanih meja med stvarnostjo in prividom, materialnim dejstvom in dejstvi, ki jih živi in prikriva trpeča duša, skozi vse to pa že nakazuje tisto spoznavno in v njej utemeljeno gledališko izkušnjo, kot je v gledališču začela s Pirandellom in se kasneje razmahnila v teater absurda.
Mlakar ohranja avtentičnost interesov, ki zavezujejo protagoniste obeh polov te igre. Predstavniki meščanstva se divje in brezobzirno pehajo za oprijemljivo resnico in terjajo razlago, s pomočjo katere bo mogoče obvladovati nevarni položaj, ki ga postavlja skrajno intimistično, družabnim in socialnim normam izmikajoče se in v tem smislu nevarno bivanje, kot ga v igri poosebljata gospa Frola in njen zet Ponza. V spopad teh dveh polov, v igro, ki bo razkrivala neutemeljenost enega in drugega sveta, ambivalentnost protagonistov, lova za resnico in brezizhodnost v strašno intimo zatekajočih se oseb, bo seveda tudi tokrat odločilno vpleten Pirandellov rezoner, komentator, v nekem smislu tudi režiser igre o resnici, Lamberto Laudisi. Stane Leban je ta lik gradil z burkaško komiko poudarjenih, navzven zasukanih, že kar klovnovskih gest in mimike. Njegov odnos do vprašanja o resnici je bil bliže norčevski igrivosti in posmehu kot pa odprtosti za notranji dvom in spraševanje, a v Mlakarjevem konceptu so ti poudarki našli ustrezno mesto na sledi razpiranju problematike ambivalentnosti in absurda. V to smer je režiser razvidneje vodil uprizoritev predvsem s skupinskimi slikami in rahlo karikiranimi prizori, pa z duhovitimi in zgovornimi mizanscenskimi premiki.
Tudi tokrat so na novogoriškem odru pod Mlakarjevo roko zaživele močne igralske stvaritve. Zasluga za to gre nedvomno tudi gostji Angelci Hlebcetovi, ki je gospo Frolo interpretirala v podobo neizmerno mehke, v notranjo bolečino utišane in v trpljenje in težo nenavadne usode zazrte matere in tašče. S slehernim svojim nastopom je Hlebcetova v igro vnesla potrebno napetost; s čisto in intenzivno igro je nenehno podirala sum in spet razpirala dvom v povsem nove razsežnosti. Izjemno močan prototip je umirjeni in močni gospe Froli postavljal Tone Šolar kot njen zet Ponza. Bila je to pretresljiva upodobitev telesnega silaka, robatega moža, v katerem divjajo strašna čustva in silna doživetja. Nenehno nad rob prepada nagnjeno, temno življenje, ki je polnilo to že kar groteskno obarvano figuro s pristno tragiko. V meščanskem septetu je z ustrezno avtoriteto in držo meščanskega družinskega poglavarja in visokega uradnika Aggazija nastopil Sergej Ferrari, ob njem pa z disciplinarno igro Dragica Kokot-Šolar (gospa Amalija), Mira Lampe-Vujičić (Dina), Janez Lavrih (kot kultiviran gospod Sirelli), Breda Urbič (živahno karikirana gospa Sirellijeva), Metka Franko (vsiljiva opravljivka gospa Cinijeva) v družbi z gospo Nennijevo (Berta Ukmar). Zanimivega, s kultom pomembnosti gosposkega služabnika, prežetega in rahlo dekadentnega slugo pri Agazzijevih je upodobil Ivo Barišič, suverenega, z atributi odličništva izmerjenega prefekta pa je izoblikoval Iztok Jereb. Zmedenega centurija je ustrezno interpretiral Jože Hrovat, Teja Glažar je skrivnostni pojavi gospe Ponza odmerila usodnostne poslednje besede.
Jernej Novak, Dnevnik, 22. 5. 1979.