Kazina

V medijih

ANTIKA ZA VSE ČASE
Slovensko praizvedbo T. M. Plavtove Kazine v prevodu Alojza Rebule je režirala Katja Pegan, avtor songov je Blaž Lukan, glasbe Mirko Vuksanović.
Iz komedijskega opusa Rimljana Tita Macija Plavta, ki je živel na prelomu 3. in 2. stol. pr. n. š., je zaznati, da je Kazina njegovo zadnje delo med stotimi napisanimi besedili in da je imela prvotni naslov Izžrebani. Plavt sicer ni pogosto na naših odrih (v Celju in Ljubljani so igrali Dvojčka in Hišni strah, v Trstu Amfitriona in Hvalisavega vojaka). Uprizoritev Kazine je bila prvič v Sloveniji v novogoriškem Primorskem dramskem gledališču (premiera 1. junija).
Zgodbo je Plavt zasnoval po grškem Difilovem izvirniku, seveda pa jo je oblikoval po svoje, nekaj oseb je izpustil, nekaj jih je dodal. Posebnost ob vsem je, da se lepa sužnja Kazina, središče vsega dogajanja, sploh nikoli ne pojavi na odru. Ves čas pa gre za njeno poroko: snubita jo dva sužnja, starejši je gospodarjeva last in njegov oskrbnik na deželi Olimpion (Jože Hrovat), drugi suženj gospodarice, mladi Halin (Rastko Krošl). Gospodarica Klevstrata (Mira Lampe-Vujičić) je Kazino obljubila Halinu, toda njen mož, pohotni starec Lisidamus (Sandi Krošl) cedi sline po lepi sužnji in želi izkoristiti gospodarjevo pravico do prve poročne noči. Dobro ve, da mu Halin tega ne bo dovolil, nobenega nasprotovanja pa ni pri starejšem Olimpionu, ki je bil nekoč že tudi sam predmet gospodarjevega spolnega izživljanja. Ko se oba snubca zaradi konflikta med gospodarjema stepeta, Lisidamus zvito predlaga, naj odloči žreb in tudi poskrbi, da zmaga njegov suženj, kajti ne misli se odpovedati užitku zaradi ženinega nasprotovanja. Takrat pa zaigrajo svojo vlogo ženske, da se je uresničila misel velikega rimskega državnika Kata – »Svet ukazuje ženskam, mi ukazujemo svetu, ženske pa nam«. Gospodarico Klavstrato rivalstvo med sužnjema, predvsem pa pohotnost njenega starega moža spodbudi, da zasnuje poročno spletko: mladega Halina oblečejo kot nevesto in z njim, namesto s Kazino, se poroči gospodarjev suženj. Ženske so zmagale. Poleg Klevstrate so to še njene prijateljice, zlasti lastnica krčme (danes bara), kjer se zgodba odvija, zagrenjena žena Mirina (Teja Glažar) in prebrisana služkinja Pardaliska (Barbara Babič), z vsemi žavbami namazana mladenka.
V novogoriškem PDG so izkoristili vse možnosti posodobitve, da bi antična komedija bila privlačna tudi za današnje občinstvo, predvsem za mlade. Besedno jim je to omogočil z sedanjim govornim jezikom prevajalec Alojz Rebula, z modernimi songi Blaž Lukan, predvsem pa s hrupno rokovsko glasbo Mirko Vuksanović. In potem ekipa, ki sodi zraven – koreografka Mojca Horvat, izvajalci ozvočene glasbe Avtomobili, bobnar in plesalec Sergej Randjelović,
k. g. Kar zadeva glasbeni del, je imela levji delež tudi Alenka Vidrih kot pevka, ki se v tej zvrsti vedno bolj uveljavlja. V manjših vlogah so nastopili še Tone Šolar, Metka Franko, Dragica Kokot in Nevenka Vrančič.
Režiserka predstave Katja Pegan gotovo pozna korenine rimske in Plavtove komedije, vsem nekdanjim predznakom pa je še dodala najsodobnejše elemente svojega videnja. Pri tem so jo izdatno podprli Martina Bremec kot dramaturginja, Srečko Fišer kot lektor, Branko Drekonja s sceno in Leo Kulaš s kostumi, oblikovalec luči Samo Oblokar pa je čaral diskovsko razsvetljavo in atmosfero. Naš znani poznavalec antike, Kajetan Gantar, je že ob uprizoritvi Hišnega strahu v Celju (delo je tudi prevedel) zapisal, da je bila rimska komedija improvizirana predstava, s skopim zunanjim dogajanjem in na minimum skrčenim besednim izražanjem, zato pa so prišle bolj do izraza gestikulacija, obrazna mimika in razne muzikalne ter koreografske prvine. No, in prav tega zadnjega v režijski uprizoritvi K. Peganove ni manjkalo. Uprizoritev je upoštevala tudi zahtevo te zvrsti, da je jezik slogovno ohlapen, pretiran in izumetničen, vendar dobro služi svojemu namenu: razveseljuje občinstvo in zadovoljuje (tudi) manj zahtevne. Imamo gledališke teoretike, ki pravijo, da take melodrame zlorabljajo pantomimo in jezik in gradijo predvsem na presenečenjih z nepričakovanimi razpleti. Toda pomislekov je lahko še toliko, melodrama se je izkazala kot priljubljena in trajna oblika gledališkega ustvarjanja, domovanje pa je dobila predvsem v bulvarskih mestnih gledališčih.
Predstava novogoriške Kazine bo s poldrugo uro hrupne in razgibane uprizoritve gotovo še zabavala občinstvo. Čisto po pravici pa so jo podnaslovili »glasbena komedija«.
Zdenka Lovec, Večer, 12. 6. 1995.