Kobila

V medijih

NAROBESVET

Najbrž je pesnik, prevajalec in dramatik Milan Jesih včasih že kar nejevoljen, ko mora venomer znova, malone že kot stereotip brati, kakšen virtuoz slovenske besede je – čeravno je to res. Nekoliko bolj zamišljen pa najbrž postane, ko mu kdo (tudi podpisani) kdaj pripomni, da so njegove gledališke igre po pravilu šibkejše v komponiranju dramskih zgodb, česar se, kakor berem v gledališkem listu, zaveda tudi sam. Dramaturško-fabulativna razrahljanost ali »vodoravnost« je vidna tudi v najnovejši Jesihovi igri/igrači Kobila, upesnjuje pa malomestne stanovalce, ki se v svoji obrekljivi ihti vedejo po načelih sprevrnjene morale, pravzaprav narobesveta, kjer je vse postavljeno na glavo: umno se postavlja kot neumno, grdo kot lepo, vzvišeno kot nizkotno itn., seveda pa tudi obrnjeno. Temu 'narobesvetu' se vsak po svoje sicer upirata Luna in Kobilar, a naposled se z njim hočeš-nočeš sprijaznita. Dejanje in dogajanje se vrsti kot bleščeča ogrlica situacijskih fragmentov in duhovitih, ironičnih besednih iger, briljantnih jesihovskih jezikovnih izumov, lahko bi se reklo, dramaturgija Kobile se pomensko in gledališko izrazno izživlja v samozadostnih odkruških, ki bi se – spričo vodoravnih leg – lahko vrstili v nedogled. Ta besedni in situacijski 'nedogled' režiser Matjaž Zupančič seveda ne samo razumno strne na znosen uprizoritveni čas, marveč ga v pravem trenutku tudi ustavi. Brumno privoščljive stanovalce stilizira na karseda duhovit način tako, da jih – s kostumografko Korunovo – obleče v pisane, skoraj karnevalske kostume, jih jadrno pošilja skozi kubus, sestavljen iz štirih vrat, iz Lune naredi snažilko in nato veliko, belo oblečeno deklico (lepa interpretacija Dušanke Ristić), iz Kobilarja pa nekakšnega klativiteza (ekspresivni Jakomini). Sedlarjeva kot jezična Bizeljka, Glažarjeva kot privoščljiva Hotnička, Jankovičeva kot brhka Fuftarca, Mlakar kot premeteni Bizeljc in Vodopivec kot smešno-preudarni Hotnik – vsak zase in vsi skupaj vnašajo v dogajalni živžav predvsem veliko temperamenta, gibne okretnosti in 'narobesveta', kar gledalce po vsem videzu primerno kratkočasi. Kajpada v prvi vrsti z Jesihovimi razigranimi »četicami besed«, vsakršnimi jezikovnimi bravurami, subtilnimi pesmimi in med vse to duhovito posejanimi ironijami.
Vasja Predan, Razgledi, 15. 4. 1998.