Kraja

V medijih

Četudi je v domovini leta 1995 krstno uprizorjena Kraja lahkotnejša od iger, ki jih običajno gledamo na odru novogoriškega gledališča, premore kar nekaj ostrih bodic na račun malomeščanske licemernosti, zakonskega stanu in vladavine brezvestnih povzpetnikov. Zlasti v obračunavanju s slednjimi ni Chappellovo besedilo prav nič zastarelo, kvečjemu nasprotno. Komedija z elementi trilerja, ki jo je vešče poslovenila Tina Mahkota, režiser Jaša Jamnik pa jo je ob dramaturški pomoči Ane Kržišnik nekoliko zgostil in priredil, gledalcu odstira pogled v večer, ki ga družno preživita dva zakonska para; ta priljubljena konstelacija je znana denimo iz Ionescove Plešaste pevke, Albeejeve Kdo se boji Virginie Woolfl ter Treh verzij življenja in Boga masakra Yasmine Reza. Chappell igro prične v trenutku, ko četverica ob vrnitvi z večerje ugotovi, da je luksuzno stanovanje gostiteljskega para oropano. Ko navidez prijateljska in uglajena para sredi prostorne dnevne sobe  - za sceno in kostume je poskrbela Vasilija Fišer - začneta premlevati zločin, se hitro izkaže, da znotraj kvarteta vlada precejšnja napetost: premožnega in gospodovalnega Johna, ki je z nečednimi posli obogatel čez noč, upodobi Gorazd Jakomini, njegovo okajeno in razrvano ženo Barbaro Maja Nemec (premlada za vlogo, kakor se izkaže skozi igro), Johnovega prijatelja iz otroštva, neuspešnega in štorastega Trevorja gostujoči Tomislav Tomšič, njegovo ženo, plašno in negotovo Jenny pa Arna Hadžialjevič. Igro /…/ odlikujejo zlasti duhoviti obrati in besedne igre. Uvodni prizori, morda še preveč prepredeni s karikirano igro in gagi, so zgolj ogrevanje za srečanje četverice z vlomilcem osebno; gostujoči Gojmir Lešnjak Gojc duhovito upodobi prikupnega Spriggsa, ostarelega in nerodnega tatu, ki pa se izkaže za spretnega psihologa in upraviči svoj vzdevek »spolzki«. Z besedičenjem si čedalje bolj utira pot v prostost ter spretno razgalja tako etično in moralno sprijenost srednjega razreda kakor podivjani kapitalizem, s čimer Chappell Krajo dvigne nad raven plitve veseloigre.
Andraž Gombač, Primorske novice, 16. decembra 2013

Po resnobnih in razmišljujočih tekstih je gledališče želelo gledalcem podariti sodobno komedijo, ki naj zabava publiko ob odslikavanju lažnih, nepristnih odnosov v današnji vse bolj površni družbi. Tudi to komedijo je avtor napisal v slogu nanizank, tako da so vsi štirje prizori nekakšne sklenjene celote, »miniaturne epizode, ki jim manjkajo le reklame med odmori«, kakor pravi Jure Gantar v svojem prispevku v gledališkem listu pod naslovom Gledališka nanizanka v štirih epizodah. /…/ Premetenega Spriggsa je učinkovito odigral Gojmir Lešnjak - Gojc, ki se je kot gost spet vrnil v SNG Nova Gorica in z izoblikovanjem tega lika spet pokazal vse svoje veščine izkušenega komedijanta. Ob njih in ob kratkih, duhovitih tekstovnih replikah na račun zakonskega jarma, denarja … se gledalec kar nekajkrat nasmeji.
Iva Koršič, Primorski dnevnik, 16. januarja 2014

V svoji gladko napisani komediji nas Chappell na komediji lasten način opozarja na (t)isto, kar je recimo Brecht ubesedil v aforizmu, da ni rop banke nič v primerjavi s tem, da ustanoviš banko, postaviš delnico, delniško družbo. (Evo, že s tem, kako se to naredi, z delnico, ima
slovenščina – ali pa imam vsaj sam – težave, kar je verjetno posledica razmeroma kratke zgodovine tega ekstremnega športa, mogoče bi se morali za kaj podobnega nasloniti na Krleževo agramerščino iz trilogije o Glembajevih, tam so vsi ti triki podrobno razloženi.) /…/
Spriggs je triekster, amorfen in v nenehni premeni, v hipu se lahko prelevi v katero koli vlogo; za razliko od ostalih, ki bolj togo in manj kreativno igrajo svoje družbene vloge ter zraven odigrajo še kaj zase, za svoj žep in srce. Njegov register je neizmeren in nezmeren. Je glumač, ki s svojo igro za preživetje razkrinka delovanje družbe; kraja ja, vendar ni ta kraja nič v primerjavi z načini delovanja družbe, ki so kradljivi in na nivo katerih se jaz kot pošten lopov ne spuščam, to je njegova deviza in evangelij, ki ga z razkrinkavanjem hipokrizije ostalih vse bolj zaostruje. /…/ Gojmir Lešnjak Gojc vlogo zastavi v širokem loku; enkrat servilen in nemočen možiček s vrsto hib, strahov, hropeč in slabega zdravja, mali urbani človek med pošastmi na podeželju, kjer med pošasti ob obeh parih, izmenjaje oboroženih z eno pištolo, sodijo tudi netopirji, krave in podobno. Drugič hrumeč pridigar o pravičnosti, zvijačen navijač za obe strani v sporu, kar je za intenzivnost samega spora eksplozivno. Občutljiva vloga, saj je Spriggs šmirant, ni mu odveč nobeno izrazno sredstvo, od patosa do gorečega pridiganja, od hrumenja in moralističnega žuganja do karakterne spolzkosti, neoprijernljivosti kot takšne. Gojc to dvojno igro, namreč kako igrati in preigrati igralskega šmiranta, ne da bi sam šmiral, zanesljivo dozira, z občutkom za mero in seveda tudi za njeno prekoračenje, kadar je njegov Spriggs še prav posebej v škripcih, za tisto glumaško preoblačenje in hipno menjavo modusa, ki je motor smešnega. Gojčev Spolzki Spriggs je na spolzkem terenu, vse njegovo početje je eno samo reševanje pred padcem, pred neizbežnostjo prihoda policije, vendar se z intuitivnimi igralskimi prijemalkarni in priseski (nožnimi, kot gekon) na tem terenu suvereno znajde in očarljivo giblje.
Matej Bogataj, Sodobnost, januar – februar 2014