Kralj Lear

Learova usoda se odvija v trku med kraljem in človekom. Zaslepljen s svojim simboličnim statusom se Lear napačno odloči, ker se odloči za kralja in ne za očeta. Pa ne v državniškem smislu, kar bi narekovalo, da se kraljestvo ne deli in da se ne zaupa laskavcem, temveč v smislu ocenjevanja svojih hčera s položaja kralja, namesto s položaja očeta. Tisti, ki najbolj laskata njegovemu veličanstvu, bosta prejeli vsaka polovico kraljestva. Tista, ki pravi, da ljubi Leara tako močno, kot lahko hči ljubi očeta, ne bo dobila ničesar, ker bi morala reči, da ga ljubi bolj kot sebe. Lear mora prenehati biti kralj in postati človek, da se lahko očisti toksičnega položaja vladarja. Šele na koncu pravilno izbere tisto hčer, ki ga ima najraje in ki je čista plemenitost, ter spozna svojo zmoto, posledico kraljestva arogantnosti in ošabnosti. Vsemogočni kralj Lear mora doživeti, da ga hčeri, Goneril in Regan, zavrneta, postati mora potepuh, doživeti noč strašne nevihte, v kateri doživi trenutno pomračitev uma. Learova kraljevska osebnost se popolnoma sesuje, ko je soočen z mejno situacijo, zato je pot naproti smrti hkrati pot k samouresničitvi, pa tudi k prepoznanju dogodkov, ki so tako tragični, da je smrt dejansko odrešitev. Na koncu Learove zavestne sanje o mirni smrti in njegovo nezavedno, ki je vodilo do neznansko boleče smrti, sovpadejo le v zelo majhni meri – ravno v smrti.

Filozofsko se usoda v Kralju Learu odvija med Learom kraljem in Learom potepuhom s pomračenim umom. Tako kot v Hamletu, kraljestvo po kraljevi smrti pripada tistim, ki z Learom niso v krvnem sorodu. »Nekaj je gnilega v deželi Danski,« in v dramskem svetu Kralja Leara je vprašanje, ali umre kralj ali človek. S tem vprašanjem se bo prvič v SNG Nova Gorica soočil priznani režiser Ivica Buljan, ki bo na oder postavil, prav tako prvič v našem gledališču, veliko delo svetovne klasike. 

Ponovitve 16. 4, 17. 4. in 18. 4. z angleškimi nadnapisi.

Razen Koltèsove adaptacije Hamleta z naslovom Dan umorov v zgodbi o Hamletu, sem Shakespeara režiral le enkrat: Julija Cezarja v Narodnem gledališču v Tirani. Ob teh dveh besedilih me je vedno zanimal Kralj Lear. Izkušnje, ki sem jih nabiral v tridesetih letih režije, končno opravičujejo mojo željo, da uprizorim Leara in skupaj z igralci poskušam priti do njegove skrivnosti. 

_{Ivica Buljan}