Krojači sveta - Funeral Fashion Show

V medijih

Z legendarno predstavo Žrtve mode bum-bum, ujeto v okvir modne revije uniformiranih vojaških postav, je Dušan Jovanović leta 1975 ustvaril dinamični kuriozum s pacifističnim nabojem, ki se je izvil iz predvidenega proslavnega dogodka v počastitev 30-letnice vojne zmage. V Krojačih sveta pa Jovanović (z dramaturginjo Klavdijo Zupan) ponovno izpelje "prerez skozi zgodovino uniforme", tokrat kot ceremonial šestnajstih osebnosti človeške zgodovine - od Mao Zedonga do Coco Chanel, od Aleksandra Velikega do Michaela Jacksona. To omogoča tudi režiserjev trenutni umetniški interes za dialektiko vzponov in padcev genialnih veličin, ki so premikale svet, nato pa zdrsele k porazu. /…/ Predstava Krojači sveta – Funeral Fashion Show je nekakšna lepljenka prizorov s plejado stiliziranih zgodovinskih osebnosti, katere domet pa je precej omejen. /…/ Režiser kot vidžej prekriva in sestavlja besedila treh avtorjev v lepljenko prizorov, kjer je ospredje odprto za kostumsko opremo Jelene in Svetlane Proković, ki je nadeta plejadi akterjev in ki od Mete Hočevar ne zahteva znatnejšega scenografskega prispevka od viseče plahte, ki po diagonali seka odrski volumen. Tok predstave niza banalije iz življenja osebnosti in njihove legendarne stavke, kjer je vse povezano z vsem, spolne preference in Che Guevara, ki brenka Revolucijo Janija Kovačiča, hkrati pa se vsi jemljejo sila resno. A bistvo je drugje, predstava niza like kot konstrukte, kot jih posredujejo mediji, in do njih, že na ravni predstave, ni mogoče vzpostaviti odnosa. Ta organizirana poenostavljenost gledalca kmalu ujame, saj učinkuje lahkotno in z izvirnostjo povezav pove nekaj, raje malo kot več, ničesar pa prav zares; to vpelje že s frazo o cikličnem obračanju zmeraj istega. Leta 1975 aktualne izpraznjene besedne obrazce zamenja blago posmehljiva, a bolj kot ne prebavna humornost, ki se ne pne čez več plasti. Ta sejem blagovnih znamk prestopi tako v kategorijo popularne kulture, kjer je intelekt odveč in ostane le šov, ki ne preseže paberkovanja. Na tej ravni Jovanović tudi zvito ironizira režiserske kolege, posebej sklepna slika Krojačev citira enega od vizualno bolj markantnih prizorov Pandurjeve režije Hamleta, to predstava prav tako priliči obzorju publike. Od akterjev izstopata Miha Nemec kot v ukrojeno pločevino ovita aseksualna Elizabeta I. in Ivo Barišič kot bližnjik Karla Lagerfelda, ki nemara dirigira odrsko dogajanje iz ozadja. Blazirana mojstra ceremonije sta Kristijan Guček in Iztok Mlakar, skrajno stilizirana je Kleopatra Marjute Slamič, Vesna Vončina je ujeta v "gaga" rokoko, Peter Harl je preobložena maska sončnega kralja in tako naprej. /…/ Takšen je torej svet, kjer je dialog z ideološkimi policisti brez pomena in še tako brezobzirni bojni modeli izklicujejo jalov rezultat, saj je zavzetost prekrila forma, tista, ki ostane v resnici, in ne nekakšna radikalnost stališč, ki ji je odtekel čas. Če so bile v predstavi leta 1975 žrtveni material ženske, smo zdaj žrtve vsi, le da to opazijo redki. Svet, ki ga predstava nagovarja, ni več drama, prej dežela modne zglajenosti, ki mirno tolerira nepoznavanje širše slike (nasprotno, glasbena podlaga Draga Ivanuše črpa iz vrste znanih motivov) in kjer so dobrodošli približki. To se obrne celo proti predstavi sami: tudi Krojači sveta ostajajo onkraj predsodkov in poskušajo seči onstran praznega prostora, a je domet stilizacij omejen, bolj bleščeč kot oster ali brezobziren, zgolj še manifestativen in pretiran. Za kaj več bi obuditev strategije odrskega puzzla nemara zahtevala več "kreativne zmedenosti šestdesetih" (kot to imenuje Andy Warhol), ki bi igralcem nadela več polifone izurjenosti; prikazanim koreografskim aranžmajem kratko malo manjka prefinjenosti. /…/ Režiser v času komercializirane mode in razbohotene kulture potrošništva pokaže, da se je svet v slabih štirih desetletjih poploščil. In da pojem prelomnosti v današnjem kulturnem ozračju ni obnovljiv. Še vedno pa je to idealno okolje za Funeral Fashion Show.
Primož Jesenko, Dnevnik, 11. junija 2012