L'bimce

V medijih

DUBROVNIŠKI »L'BIMCI« V PRIMORSKEM NAREČJU
Preprosta igra neznanega komediografa v novogoriškem gledališču – Solidno delo režiserja Iztoka Toryja

Za trdim orehom, ki ga je Primorskemu dramskemu gledališču iz Nove Gorice podstavila uprizoritev »Strička Vanje« A. P. Čehova, se je temu ansamblu očitno brž spet zahotelo fig in rožičev – in nemudoma so si jih privoščili z laže dosegljivih vej novoletne burkaške jelke. Uprizorili so preprosto igrico neznanega dubrovniškega avtorja L'bimce (Ljubimce) v dobri veri in prepričanju, da se sladkajo zase in za svoje občinstvo.
In res – uprizoritev je pokazala, da bodo v »Ljubimcih« in ob »Ljubimcih« v preprosti zabavi še dolgo uživali oboji – nastopajoči igralci in njihovi gledalci, saj jih v tem skupnem veselju ob kar se da preprosti komedijski intrigi po načinu in slogu commedie dell'arte druži predvsem sočna narečna izvedba. Prevod Darka Komaca je namreč v narečje prelila Marija Rojc in zdaj – se zdi – se z odra v avditorij in nazaj pretaka nekakšno tiho tekmovanje v jezikovnem poznavalstvu med izvajalci in poslušalci, kdo jo bo bolje po domače urezal: ali oni na odru na glas ali le-ti v parterju natihem oziroma skozi odobravajoč smeh.
Za ta poglavitni stik, po katerem hrepeni vsako resnično vroče komedijantsko srce, je bilo torej na samem začetku poskrbljeno in kdo ga malemu prizadevnemu ansamblu ne bi privoščil, čeprav bi mu v isti sapi zaželel spet tudi zahtevnejših programskih podvigov, se pravi, vsaj lešnike, če že ne orehov.
Zanj, za ta stik, so brez večjih neskladij in živahno poskrbeli vsi nastopajoči: Tone Šolar (zanesljiv v svoji skopuški starčevski maski), Karel Brišnik (imeniten v nekaterih besednih in mimičnih fotissimih, a nihajoč v svoji dohtarski maski), Sergej Ferrari (zagrizen v dveh smislih – kot igralec, ki je zaradi obolelosti v ansamblu moral vskočiti v igro in dohiteti ostale in kot nepopustljiv operetni ljubimec), Stane Leban (neumorno živahen ljubezenski intrigant), Ivo Barišič (najuspešnejši klovnovski šmirant večera), Metka Franko, Dragica Kokot-Šolarjeva in Berta Ukmar (tri različno, seveda poenostavljeno uglašene »pupe« te zgodbe o treh snubcih in eni nevesti).
Solidno strokovno raven pa je na sceni Sveta Jovanovića, sestavljeni posrečeno in preprostega komedijantskega podija in vrtljivega noca – kulise, sproti vzpostavljal režiser Iztok Tory sam – s tem, da se je v sredstvih in težnjah držal predloge stare ljudske commedie dell'arte in da je le-to v zmernih odmerkih ironično posodabljal (denimo z vpeljavo modernih predmetov, kot so tranzistor, blagajna itd.).
Jože Snoj, Delo, 22. 12. 1978.