Lenega čaka dolgčas

V medijih

LENEGA ČAKA DOLGČAS
PREMIERA V NOVI GORICI

V razmeroma kratkem času smo lahko videli kar dve premieri mladega dramatika Frančka Rudolfa. Po tržaški uprizoritvi njegovega dela Koža megle je Primorsko dramsko gledališče prejšnji teden uprizorilo premiero komedije Lenega čaka dolgčas.
Lenega čaka dolgčas je pravzaprav v bistvu dokaj spretno in aktualno učinkovito napisan skeč s številnimi kratkimi prizori, ki nam skuša lahkotno, ne da bi se preveč poglabljal v bistvo problemov, prikazati delček naše stvarnosti oziroma vprašanja našega dela in nedela. Ti prizorčki iz pisarniškega in tudi delno zasebnega življenja glavnega junaka Lenarta Leniča zagotovo mestoma z dokaj preprostimi domislicami in »štosi« pritegnejo gledalca, vendar pa predstava sama ne zapušča globljega vtisa razen poldruge urice več ali manj posrečene zabave na račun naših uradnikov. Besedilo torej, ki ne presega ravni dobrega skeča in bo zagotovo vsaj eno sezono zabavalo manj zahtevne gledalce.
Zavoljo vsega tega je režiser Emil Aberšek stal pred nelahko nalogo, da je iz vsega potegnil nekaj, kar je dalo uprizoritvi določeno dramatičnost in nemoten potek, da je iz razmeroma kratkega besedila le izcedil nekaj poant in poudarkov, skratka, režija je storila, in to uspešno, prav vse, da je delo zaživelo in steklo tekoče do svojega konca. Seveda so pri tem imeli nemalo zaslug tudi igralci sami, ki so izkušeno in prizadevno napolnjevali praznine v besedilu, dali lahkotnim domislicam več vsebine in poudarka, skratka, storili so vse, da je predstava vsaj na zunaj uspela in na oko ugajala, čeprav si imel včasih občutek, da sta ves njihov trud in prizadevanje premalo uspešna. Vsi nastopajoči od Iztoka Jereba (Lenart Lenič), preko Teje Glažarjeve (Lenča Lenič), Toneta Šolarja (Janez Pridnič), Dragice Kokot-Šolarjeve (Meta Pridnič), Iva Barišiča (Urban Brundič), Sergeja Ferrarija (Miha Meglič), Vladimirja Novaka (Metod Hitrič) do Metke Franko (Tanja Topič) so dali od sebe prav vse, da je bila predstava na ustrezni profesionalni ravni. Podobno velja tudi za sceno Demetrija Ceja, kostume Mije Bratoševe in scensko glasbo Franceta Lampreta.
Lenega čaka dolgčas je torej slovenska noviteta, ki bo zagotovo na sporedu eno gledališko sezono, vendar pa zavoljo svojega površinskega, nepoglobljenega pristopa k našim družbenim problemom ne presega ravni dobrega skeča.
Dušan Željeznov, Večer, 25. 1. 1977.