Ustvarjalci
-
Avtor glasbe
Jerzy Satanowski -
Dramaturginja
Mojca Kranjc -
Dramaturški sodelavec
Marko Juvan -
Režiser
Maciej Englert -
Glasbeni vodja
Ivan Mignozzi -
Lektor
Srečko Fišer -
Prevajalec
Jože Udovič -
Prevajalec v času študija te uprizoritve
Marko Juvan -
Scenograf in kostumograf
Marcin Stajewski
Igrajo
Kralj Peter iz Kraljestva Popo
Sandi KrošlPrinc Leonce, njegov sin
Igor SamoborPrincesa Lena iz Kraljestva Pipi
Dušanka RistićValerio
Janez StarinaGuvernanta
Dragica KokotPredsednik državnega sveta
Sergej FerrariDvorni pridigar; učitelj
Tone ŠolarRozeta
Teja GlažarPrvi policaj; drugi služabnik; Kmet
Jože HrovatDrugi policaj; prvi služabnik; Kmet
Ivo BarišičTretji služabnik; Kmet
Milan VodopivecČetrti služabnik; Kmet
Iztok Mlakar
V medijih
GEORG BÜCHNER: LEONCE IN LENA
Predstava je pokazala visoko raven celotnega igralskega ansambla
Uprizoritev edine komedije Georga Büchnerja Leonce in Lena predstavlja zagotovo določen izziv tako samemu Primorskemu dramskemu gledališču v Novi Gorici kot tudi tamkajšnjemu gledališkemu občinstvu. Gre namreč za delo, ki je po svoji fakturi, napisani pred poldrugim stoletjem, neverjetno sodobno in nosi v sebi vse elemente sodobne evropske drame absurda, hkrati pa je izredna psihološka in družbena podoba Evrope francoskega postrevolucijskega in postromantičnega obdobja v prvi polovici minulega stoletja, ko sta se, da se tako izrazimo, že izčrpali moč in kreativnost francoske buržoazne revolucije, saj geslo »Mir kočam! Vojno palačam!« prihaja prav izpod Büchnerjevega peresa in se je v nekem smislu praktično uveljavilo šele v velikem Oktobru.
Delo je režiral poljski gost režiser Maciej Englert, ki je tudi scenografijo, kostumografijo in glasbo zaupal svojim poljskim kolegom. Režiser je predstavo zasnoval zelo minuciozno, študijsko in scizelirano kot nekakšen lutkovnopravljični panoptikum, v kateri igrajo »mehanične lutke« (bodoči roboti!) skupaj z »živimi igralci« v pravljični atmosferi in izredno pesniškem jeziku (odličen prevod pesnika Jožeta Udoviča) nekakšno prefinjeno, na alegorijah, paradoksih in besednih igrah temelječo »komedijo«, ki bi ji v današnjem času ustrezalo bolj »groteskno ironično in intelektualno« poimenovanje, saj je v nekem smislu daleč od vsakdanjega pojma in oblike komedije. In končno, v njej je Büchner anticipiral vso sedanjo problematiko, postmodernističnega, našega obdobja, ki je prav tako prepolno eksistenčnih vprašanj, nostalgije, brezupa, absurda, naveličanosti (»spleena«), skratka, problemov človeka našega in Büchnerjevega časa. Hkrati pa je delo tudi prepolno posmeha takratni nemški idealistični filozofiji, grobosti birokracije, samodrštvu in aroganci oblasti – vsega tistega torej, česar je prepolno tudi naše današnje vsakdanje življenje. In končno, predstava je izzvenela kot študijski esej in oživitev nekega besedila, ki je postalo docela razumljivo, dostopno in aktualno v nekem smislu šele danes, čeprav terja prav zavoljo svojih bogatih fines, aluzij in uporabe preteklih dramskih, filozofskih klasikov in Svetega pisma, če hočete, tudi določeno predznanje gledalcev in poznavanje Büchnerjevega, konkretnega zgodovinskega časa in okolja.
Predstava v Novi Gorici je tako pokazala visoko raven celotnega igralskega ansambla, zlasti v odrski dikciji in gibanju v prostoru, ki je bil, žal, na solkanskem odru hkrati tudi omejevalna okolnost, da ni ta panoptikum, star poldrugo stoletje, še bolj razkošno zaživel v sijajnih dekoracijah, kostumih in domiselnosti poljskih gostov, ki so pokazali velik smisel tako za danes že Büchnerjevo klasiko, presajeno v naš današnji čas in s tem posodobljeno in predstavljeno v zares imenitni, študiozni uprizoritvi evropskega formata.
Dušan Željeznov, Večer, 15. 10. 1986
Festivali in gostovanja v tujini
• Varšava, Poljska, 1987