Lov na podgane

V medijih

TURRINIJEVI IGRI O ČLOVEKU IN SVETU
Na odru primorskega dramskega gledališča

Sodobni avstrijski dramatik Peter Turrini, ena vodilnih osebnosti naprednega kroga dunajske inteligence, dejavni prijatelj koroških Slovencev (njegov oče, po rodu Italijan, si je dom ustvaril na Gospej Sveti na Koroškem), soavtor TV-scenarija »Alpska saga«, je slednjič predstavljen na slovenskem odru. 20. 1. 1983 so na odru novogoriškega Primorskega dramskega gledališča v prevodu in pod dramaturškim vodstvom Lada Kralja v režiji Dušana Mlakarja uprizorili v en gledališki večer povezani dve enodejanki »Jožef in Marija« ter »Lov na podgane«.
Predstaviti Petra Turrinija na slovenskim odru pa je bila skoraj dolžnost in stvar naše odločitve Turrinijevemu radikalnemu, bojevitemu humanizmu. Turrinijevo delo je ustvarjalna sinteza aktualnega, angažiranega odra in artistično dognane, kultivirane dramatike; to je zavzeta gledališka pisava, ki pronika skozi ideologijo in se kristalizira v elementarno človečnost. Enodejanki »Jožef in Marija« ter »Lov na podgane« kažeta dramatika, ki uprizarjeno problematiko suvereno postavlja v ustrezen družbeni kontekst, zna jo skozi enostavno zgradbo duhoviti razgraditi do preproste, prepričljive upodobitve dramatičnih spletov krhkih upanj in trpkih deziluzij. Vse je preprosto, skoraj mimobežno, a hkrati boleče, ranljivo. Vse se dogaja na vzdraženi tenki opni človekovega bitja, upanega in sanjanega.
V enodejanki »Jožef in Marija« gledamo naključno srečanje dveh preprostih ljudi. Zgodba med honorarno čistilko Marijo in nočnim čuvajem Jožefom se zgodi na božični večer sredi kičastega preobilja praznično založene veleblagovnice. Marija se vznemirjena in s strahom pripravlja na večer, ki naj bi ga preživela s sinom in snaho, večer za katerega ve, da ji bo podaril malo sinove ljubezni in veliko snahinega prezira ter ponižanj. Jožef se je kot star, zagrizen borec za socializem božičnemu večeru seveda odrekel in namenoma zaprosil za službo, da bi zanj prazen praznični večer hitreje minil. V tem okviru preprostega srečanja upanj in odpovedi Turrini izriše zgovorno metaforo, ki jo zgradi z vzporedno vodenima subtilno dotikajočima se pripovedma o intimni in družbeni sceni nacifašizma. V tej senci in grozi ne njenemu ne njegovemu življenju ni bilo dano, da bi se izpolnilo; nekaj upanja je ostalo za ta božični večer, za igro »da izgine svet«, za srečo, ki jo bosta (spet) iskala zaprtih oči, jo le sanjala, morda vendarle našla. – Mlakarjeva predstava je znotraj odprte situacije, ki jo ustvarja Turrini, poiskala več upanja.
Iz globoke človečnosti »Jožefa in Marije« se je novogoriški gledališki večer usmeril k svoji drugi polovici, k Turrinijevi enodejanki »Lov na podgane«, med obema igrama pa je uprizoritev našla in vzpostavila dovolj trdno povezavo. Svet, ki ga uprizarja igra »Lov na podgane« je drugačen. Tak kot je, je izostrena, »slečena« podoba onega prvega, še v krhke sanje odetega sveta »Jožefa in Marije«. »Danes je na svetu vse drugače, vse bolj hladno«, pravi Marija v prvi enodejanki. In res je svet drugačen. To je smetišče na robu velikega mesta, kraljestvo podgan, ki bodo preživele atomsko katastrofo in si »iz mojih oči naredile fruštk«. Sem se skozi sarkastičen obod ostrega, bondovsko krutega dialoga pripeljeta On in Ona, fant in punca, anonimna, izgubljena najstnika. Iskat sta prišla ljubezen, našla sta užitek, ki ga čutita, ko streljata podgane. Prišla sta, da bi tu sredi tega zavrženega sveta našla svojo resnično človeško podobo. To je kruta radikalizacija naivnega upanja, tragično zaostrena utopija iluzornega, vseskozi bolečega iskanja izhoda. Usodna igra je to, v katero On in Ona morda še vstopata z mislijo, da se je mogoče otresti navlake civilizacije, da je mogoče odvreči kič praznega sveta in se tako preleviti v pravo, resnično človeško podobo. Ves čas pa je to igra, v katero se neprizanesljivo zarezuje glas, ki ve, da »za najdva ni več nobenga kasnej«. Na kraju tega obupanega projekta se utopija in ničelni cilj prelomita v absurdno sarkastičen konec: On in Ona padeta pod streli dveh možakarjev, dveh zgolj lovcev na podgane. Konec je, nič ne preostane. Za hip znani »občutk« da »so takšn človeški fazon mele, tiste dve podgane«, je brezobzirno izbrisan.
Uprizoritev, ki ji je dve ustrezni, usklajeno poudarjeni različni prizorišči izrisal scenograf Sveta Jovanović (v prvi je to kičasta veleblagovnica, nato smetišče v zamolklo ugašajočih, apokaliptičnih barvah), jo kostumsko opremila Marija Vidau (glasbena oprema Ilija Šurev, koreografija Damir Zlatar – Frey, lektor Srečko Fišer), sta Kraljeva dramaturgija in režija Dušana Mlakarja vodila v pregledno, nikakor pa ne v eno samo smer in v en sam pomen naravnano interpretacijo. Predstava uveljavlja domišljen, čist uprizoritveni koncept, v katerem je spregovoril jezik prepričljive igralčeve interpretacije. »Jožefa in Marijo« sta z izjemnim občutkom in uigranostjo v zgleden igralski duo interpretirala Sandi in Marjanca Krošl: do kraja prepričljiva, trdno zraščena vsak s svojo bolečino, sprva v svojo samoto vklenjena izpovedovalca dveh navidez tako različnih vsaksebi težečih, mimobežnih usod, nato zmeraj bolj odprta v sanje drugega in v upanje, v to morebitno, pozno, kratko pomlad, ki jo je ponudilo naključno srečanje. Njuno pristno, z veliko človeško in igralsko tenkočutnostjo interpretirano srečanje je na odru zaživelo kot usoda, ki se je morala dopolniti. Ne kot kreacija dveh likov, dveh človeških usod, ampak kot stvar njune skupne človeške izpolnitve.
Uigranost, seveda drugačna in v vse ostrejših tonih, je dala pravo mero nemoči in tragičnosti mlademu paru, ki sta ga kot protagonista »Lova na podgane« oblikovala Mira Lampe-Vujičić in Bine Matoh.
Oba sta, zaznamovana z otročjostjo in z nasilno, do samega sebe trdo, samoobrambno surovostjo ustvarila odrsko prepričljivo podobo v precep stisnjenega rodu, generacije, nemara kar človeštva, ki se še ne more odpovedati toplini bitja in ki ne zna, ne zmore s sarkazmom premagovati praznine in groze sveta, ki ga vidi. Morda je »Lov na podgane« uprizorjen v manj ostrih konturah, kot pa jih potegne Turrinijeva roka, toda tak je, ker je napolnjen z vseskozi razvidno prizadetostjo nad usodo človeka.
Jernej Novak, Dnevnik, 27. 1. 1983.