Mandat

V medijih

ERDMANOV MANDAT
Druga premiera v Novi Gorici

Ko so pred slabimi šestimi desetletji (1925. leta) v znamenitem Mejerholdovem gledališču v Moskvi krstili satirično komedijo Nikolaja Robertoviča Erdmana »Mandat« in z njo doživeli tudi izreden uspeh, seveda ni nihče niti pomislil, kakšno usodo bosta kasneje doživela tako tekst kot tudi njegov avtor, usodo, ki je doletela več ali manj podobne stvaritve in ljudi na vseh področjih sovjetske umetnosti s prihodom in dolgo nočjo stalinističnega režima. In vendar, kar se nekoč in nekje v umetnosti pokaže za zrelo in umetniško, preživi tudi stalinske čistke in čas – in natanko to se je pripetilo tudi z Erdmanovo satirično komedijo, ki jo je kot drugo premiero svoje letošnje sezone uprizorilo Primorsko dramsko gledališče v Novi Gorici.
Režiser Jože Babič je Erdmanovo besedilo, ki je v dokajšnji meri tu pa tam še vedno aktualno tudi za današnjo rabo, uprizoril izredno realistično in vseskozi nepretenciozno, s posebnim poudarkom na humorju in satiri samega besedila, kar je na eni strani odvzelo delu patino morebitne zastarelosti, a mu je na drugi strani zato vdahnilo nadih sodobnosti in aktualnosti. Čeprav Erdman v svojem delu smeši in razkrinkuje rusko carsko buržoazijo in njeno preplašeno klečeplazenje in strah pred sovjetsko oblastjo, se vendar v svojih likih in posameznih situacijah zgleduje pri velikem Gogolju, kar je očitno tudi v priimkih nastopajočih oseb, ki so že sami po sebi smešni in večpomenski. K posodobitvi predstave so prispevali svoje seveda tudi ustrezni songi izpod peresa Milana Jesiha in v glasbeni spremljavi Ivana Mignozzija, pri čemer pa je k veristični podobi celotne komedije mnogo prispeval scenograf Niko Matul, z njim družno pa kostumografinja Marija Vidau, ki sta znala tudi vizualno predstaviti in nas popeljati v porevolucijski ruski čas, v razpadajoče palače ruskih mogočnikov in v njihova evropska, meščanska oblačila. Skratka, vsi ti so kot najzvestejši režiserjevi sodelavci poskrbeli, da je bila satirična komedija na solkanskem odru uprizorjena tekoče, učinkovito in tudi všečno gledljivo, o čemer je najbolje pričalo premiersko občinstvo, ko je uprizoritev sprejelo z odobravanjem in spontanim smehom.
K uprizoritvi pa so seveda prispevali levji delež igralci, ki so skoraj v celoti prevzeli nase številne vloge in jih odigrali prepričljivo, nadarjeno in v duhu Erdmanove satirične komedije. Tako so se pred nami zvrstili v svojih vlogah in pomenskih značajih Breda Urbič (Nadežda Petrovna Guljačkina), Janez Starina (Pavel Sergejevič Guljačkin), Nevenka Vrančič (Varvara Sergejevna Guljačkina), Jože Mraz (Ivan Ivanovič Šironkin), Metka Franko (Anastasija Nikolajevna Pupkina – Nastja), Teja Glažar (Tamara Leopoldovna Lišnevska), Tone Šolar (Olimp Velerianovič Smetanič), Ivo Barišič (Valerian Olimpovič Smetanič), Stane Leban (Avtonom Sigizmundovič), Karel Brišnik (Agafangel), Jože Hrovat (Anatolij Olimpovič Smetanič), Sergej Ferrari (Stepan Stepanovič), Dragica Kokot (Felicata Gordejevna), Sandi Krošl (Iljimkin), Marjanca Krošl (Iljinkina), Lojze Krumberger (Oče Pavsikahij), Bine Matoh (hišnik Narkis Smaragdovič Krantik), Matjaž Višnar (Lajnar), Darko Komac (Bobnar), Nevenka Sedlar (Ženska s papigo in kraguljčki) ter Boro Vujičić in Janko Česnik kot nosača.
Skratka, na slovenskem odru smo tako prvič videli uspešno izvedbo enega izmed pomembnih del zgodnje sovjetske dramatike in satire. Pozno sicer, a še vseeno ne prepozno.
Dušan Željeznov, Večer, 25. 11. 1983.