Mandragol

V medijih

PROSTA PARAFRAZA
Nova satirična igra M. Mikelna »Mandragol« prvikrat na odru v novogoriškem Primorskem dramskem gledališču

Machiavelli v svoji »Mandragoli« skozi sproščeno erotiko in kosmate renesančne šale smeši religijo in versko moralo, naš sodobnik Miloš Mikeln pa v »Mandragolu«, ki je parafraza renesančnikove komedijske predloge, brije bridke norce iz ideologije in političnih sprenevedanj. V tem je – v bistvenem – razloček med staro »Mandragolo« in novim »Mandragolom«, uprizorjenim v »Primorskem dramskem gledališču« v Novi Gorici na sceni Duška Jeričevića in v režiji Vlada Vukmirovića.
Starec, ki mu s pomočjo »zdravilne« mandragole speljejo mlado in načelno nadvse krepostno mlado ženo, je v Mikelnovem primeru diktator nekakšne – takšne republike Kostapovere. Na Machiavellijevo komedijsko intrigo je kot poosebljena zvezda svojega ljudstva kolikor toliko privezan s privatistično željo po potomstvu. Sicer pa pridejáni novodobni okvir prosto in po mili volji plava okrog starega komedijskega jedra in ga je bilo treba mašiti – posebno v drugem dejanju – z bolj ali manj posrečeno zlepljenimi dodatnimi vrivki in intrigicami – vse do sklepa vzporednega komedijskega zametka, do slovesnega odkritja živega spomenika dičnemu in mičnemu samozvancu. »Skulptura« pod rjuho je namreč on sam v vsej svoji smešni časni mogočnosti.
Igrice, ki bo v pomanjkanju zdravega kabaretskega zabavanja in zabavljanja brez dvoma šla za med po naših odrih in dvoranicah, potemtakem ne označuje kakšna posebna notranja zlitost, odlikuje pa jo prostodušna, hudomušna, na trenutke drzna in ostromiselna sproščenost, polna vsakdanjega resoniranja in komentiranja, presvetljenega in požlahtnjenega z neko hahljajočo se življenjsko modrostjo. In če bo zmeraj našla tako spretnega in domiselnega režiserja kot ga je tokrat v Novi Gorici, ji živahnega odmeva med gledalci najbrž še dolgo ne bo zmanjkalo.
Vukmirović je namreč ohlapnost novega satiričnega okvira znal obrniti sebi v prid. Najprej mu je s scenskim leitmotivom: stolpno uro in prikazujočimi se »jagri« na vrtljivem odrcu vtisnil simbolno pričujočnost časa, ki mogotčevemu smešnemu blišču vse do klavrno uvelega konca nezamudno šteje dneve in ure. V isti sapi je ta lutkasti ceremonial vtisnil kot način in izraz agiranja vsemu dogajanju oziroma nastopajočim pod tem stolpom časa. Vse skupaj pa je zapolnil s hitrimi premiki, neobotavljivimi preskoki, nesramežljivim karikiranjem in aludiranjem, skratka, s krepko, dinamično, zavestno poenostavljeno organizacijo direndaja na odru. In če mu je kje za hip zmanjkalo sape in razvidnosti, mu je je v epizodi z Rdečim Rudijem (Sergej Ferrari), ki je – žal – sploh ostal premalo izrabljena figura iz one druge zares Mikelnove, nerazvite komedijske intrige s spomenikom.
Novogoriški igralci so živahnemu in gibkemu režiserju kar po vrsti sledili, kot jim je taktiral. Stane Leban je bil pravi napoleonski mendravi diktator, nebogljen in nevaren hkrati, prisrčno egoističen in narcisoden, neomejeno prebrisan in prebrisano omejen. Teja Glažar se je kot njegova pupasta žena Eva razživela s svojim zapeljivcem Adamom (Ivom Barišičem) šele v erotičnem finalu pod eksplozivnostjo svojega spolno obsedenega partnerja, ki je v tem stanju zdržal od začetka do konca. Metka Franko je v sebi našla nov odtenek zatrto napadalne aktivistke in je z Bredo Urbičevo kot živahno srednjeletnico nagnala tudi Iztoka Jereba v dobro izpeljane donjuanske zagate. Matjaž Turk in Tone Šolar sta tem organom nagona vsak s svojo karikaturo in po svojih močeh parirala kot organa službe in pokorščine. Razen omenjenih pa so v tej postavitvi, ki so zanjo prispevali še Ksenija Jeričević (kostumi), Aleksandar Bubanović (glasba), Janez Povše (dramaturško vodstvo) in Gregory Hill (slikarska izvedba scene), nastopili tudi Nevenka Vrančič, Mira Lampe, Dragica Kokot-Šolar, Milan Vodopivec in Branko Drekonja.
Jože Snoj, Delo, 19. 11. 1977.